'Camino je kot življenje v kratkem, le da nam tam puščice kažejo pravo pot'

"Imela sem dopust, želela sem ga aktivno preživeti, rada imam naravo, rada sem sama, a ne povsem osamljena. Torej? Camino!" Tako hitro je padla odločitev 29-letne Mance Erlah, navdušene rekreativne športnice, da se je podala na eno najbolj znanih romarskih pešpoti v Španiji.

Poti je sicer več, a ker ima rada hribe, časa pa je imela le 14 dni, se je odločila za Camino Primitivo. To je izvirna, najstarejša Jakobova romarska pot, ki poteka po Asturiji in Galiciji. Cilj vseh poti je Santiago de Compostela, kjer je pokopan apostol sv. Jakob. Prikladno se ji je zdelo tudi to, da ima omenjena pot začetek v Oviedu, kjer je letališče.

335 kilometrov v 13 dneh

"Kljub temu, da sem prebrala nekaj literature o sami poti, nisem vedela, kaj me čaka," prizna Manca. Na spletu je iskala informacije o običajnih oktobrskih temperaturah in višinskih razlikah po posameznih etapah, za nasvete je spraševala prijatelje, ki so različne romarske poti že prehodili. "Največji del mojih priprav je obsegalo razmišljanje, kako naj spakiram, da bom imela dovolj toplih oblačil, nekaj poletnih, opremo za dež, obenem pa čim lažji nahrbtnik. Priporočljivo je namreč, da tehta 10 odstotkov telesne mase. Če povzamem, kar sem vedela pred odhodom: med hojo vsakogar kaj boli, kljub bolečini se da hoditi, del obvezne opreme so obliži za žulje in čepki za ušesa, albergi oktobra niso polno zasedeni (torej: skrb, da bi ostala brez prenočišča, je odveč), čaka me 335 km, kar se da razdeliti na 13 etap, torej bi moralo mojih 14 prostih dni zadoščati. In najbolj pomembno, kar so mi povedali prijatelji: 'FUL SE BOŠ IMELA DOBRO'!"

Na Društvu prijateljev poti svetega Jakoba je pridobila slovensko romarsko listino, v kateri popotniki zbirajo uradne žige prenočišč, v Santiagu de Compostela pa na podlagi le-teh dobijo potrdilo o opravljeni romarski poti. In ... šla na pot!

Da je hodila sama, ji ni bilo niti malo neprijetno. "Sama s seboj se imam dobro. Počutim se svobodno, če lahko spontano sledim svojim navdihom. Ne maram, da se mi kdo prilagaja in me čaka. Rada imam družbo in zelo rada se pogovarjam, sploh če me pogovor polni ali zabava. Na Caminu lahko izbiraš: če želiš družbo, jo hitro dobiš, če ne, enostavno upočasniš korak in nadaljuješ sam, česar ti nihče ne zameri. Včasih sem se morala s seboj toliko pogovoriti, da sem hotela hoditi sama, potem so prišli trenutki, ko mi je ustrezalo hoditi s kom vštric. Včasih v tišini, včasih ob pogovoru. Popoldnevi in večeri pa so se mi zdeli tako zabavni v družbi, da sem celo zanemarjala sprotno pisanje svojega dnevnika."

Alberg, poln muh, in zajtrk pod zvezdami

Spala je v hostlih za romarje, t. i. albergih. "Najpogosteje so to preproste nastanitve. Veliki spalni prostori so napolnjeni s pogradi. Nikjer ne manjka kopalnica, pralnica pa pomeni že nadstandard. Pralnega stroja resnično ne potrebuješ, če sije sonce ali vsaj piha veter. Za kuhinjo šteje že prostor s hladilnikom in mikrovalovno pečico. Seveda se da najti tudi razkošnejše nastanitve. Za razliko od javnih albergov so zasebni ponekod prav udobni in tudi 'arhitekturno bolj razgibani', tako da so spalni prostori predeljeni s pregradami ali zavesami, ki dajejo občutek zasebnosti."

Svojo najljubšo prenočevalno izkušnjo je doživela v  vasi, kjer je bil alberg za šest evrov prava revščina v primerjavi s prejšnjimi prenočišči. "Dan pred tem sem namreč spala v privatnem albergu za 12 evrov, v katerem je cena nočitve vsebovala tudi prost vstop v savno. Rekla sem si, da nočitev v manj urejenem albergu zagotovo okrepi duha in ojača človekovo skromnost. Z nogo sem potisnila mrtve muhe s tal pod posteljo, da sem vsaj približno očistila prostor za svoj nahrbtnik. Mimogrede, mrtve muhe so bile tudi na posteljah, v zraku pa še polno živih. Da ni bilo kuhinjskega prostora oziroma niti nobene mize v hiši, se je na koncu izkazalo kot največja prednost. Primorana sem bila zajtrkovati zunaj. Ker se je zdanilo ob 8h, sem imela v trdi temi ob 7h zjutraj najlepši zajtrk na Caminu: pod zvezdami in ob skoraj polni luni," strne svoje doživetje.

'Ena sama svoboda! Le kdo si ne bi želel takega dopusta?'

Običajno se je na pot podala tik pred sončnim vzhodom. "Všeč so mi bile jutranje barve na nebu in meglice. Po dobrih dveh urah hoje sem naredila postanek in imela mini malico (pistacije, piškote, vodo). Nadaljevala sem, ko sem si odpočila in se naslednjič ustavila, ko sem bila dovolj lačna, po navadi je bilo to sredi dneva. Počitek sem izkoristila še za masiranje vnetih Ahilovih tetiv s hladilnim gelom, zamenjala gojzarje za tevice, dolge hlače pa za kratke. Najraje sem imela piknike sredi travnikov, če pa je bila na vidiku vas z restavracijo ali vsaj bife, sem si privoščila krompirjevo tortiljo in kavo. To mi je dalo energije za več ur hoje," pojasnjuje Manca. Medtem si je ogledala profil preostale etape in razpoložljive alberge. Če je bil izbrani alberg blizu, ni hitela naprej, raje se je še malo zadržala na pijači v družbi pohodnikov. Ko se je odločila, kateri alberg želi najti, je poiskala še podatek, ali bo v tistem kraju trgovina, saj je morala misliti na zajtrk za naslednji dan. Glede na utrujenost, ki jo je čutila, pa se je potem odločala, koliko časa bo še hodila.

"Ko sem prispela do alberga, je sledila klasična procedura:, oddaja dokumentov, žigosanje romarske listine in nastanitev na skupnih ležiščih. Ko smo uredili formalnosti, sta prišli na vrsto edini dve dnevni opravili: tuširanje in ročno pranje umazanih oblačil. Ko sem obesila perilo na sonce, sem bila prosta … kako poznan občutek – človek bi se lahko kar navadil! Ena sama svoboda. Res ne vem, kdo si ne bi želel takega dopusta. Sledilo je druženje, klepet ob pijači na vrtu alberga in skupna priprava večerje, če je bila v albergu kuhinja. Včasih pa smo samo skupaj odšli na večerjo v bližnjo restavracijo, kjer so ponujali 'menu para peregrinos'. Obsegal je juho, glavno jed, sladico in kozarec vina. Okusne reči."

'Najlepši so bili razgledi, najtežje pa zavedanje, da se bliža konec poti'

Najlepša etapa na poti se ji je zdela Ruta de los Hospitales. Zaradi izpostavljenega terena je najbolj zahtevna, obenem pa slovi kot najbolj razgledna. "Etapo sem doživela kot poletni dan v hribih, kjer sem ves dan hodila po mehki travi, po kamnitih stezicah s kamenčki in gori–doli–naokoli uživala v raznolikih razgledih. Včasih sem se ustavila samo zato, da sem se nagledala lepot okrog sebe. Pohodniki smo vnaprej vedeli, da na poti ne bo nobene vasi, zato smo vzeli več vode s seboj. Vmes je je sicer zmanjkalo, ampak takrat se je pot že prevesila navzdol."

Najtežje, pravi, pa je bilo ohranjati dobro razpoloženje zadnje tri etape pred Santiagom. "Stebrički z rumenimi puščicami v Galiciji sporočajo število preostalih kilometrov do Santiaga. Ko je številka začela padati pod 100 kilometrov, sem ugotovila, da to pomeni, da se moje brezskrbno, zabavno, smejoče, svobodno obdobje končuje. Pogosto sem si morala prigovarjati, da poti vendar še ni konec, naj uživam, dokler traja."

'Življenje na Caminu je privilegij, ne trpljenje'

Na vprašanje, kako je doživela svoj Camino, Manca odgovori, da pravzaprav ne more vsega ubesediti. "Zdi se mi, da ga z besedami lahko razvrednotim, ker mi je dal toliko več, kot zmorem povedati ali zapisati. Zame je bilo življenje na Caminu privilegij, nekakšen pobeg v svobodo, nikakor pa ne trpljenje. Pot sem doživela kot 'krajšo različico življenja' ali 'life in short'. Je pot vzponov in spustov. Ne glede na to, kako strm ali dolg je vzpon, se na neki točki prevesi ali v ravnino ali v spust. Če dovolj dolgo in vztrajno hodiš, nekega dne prispeš v svoj Santiago – v mojem primeru Santiago de Compostela. Simbolični Santiago pa je lahko vsak naš cilj v življenju. Camino in življenje sta ovinkasta pot neznank in pot mirnih obdobij v obliki ravnih cest. Nekatere poti so razgledne, vodijo čez planote, ponujajo odprte misli. Spet druge so temačnejše, vijejo se skozi gozdove, kjer sklonjene krošnje zastirajo jasen pogled v nebo. Nekatere dneve prehodiš v sončnem vremenu brez oblačka na nebu, ko se ti zdi, da je življenje preprosto lepo, pridejo pa tudi meglena obdobja, ko vidiš le par metrov pred sabo in se sprašuješ, če se bo megla kdaj dvignila. Camino je tudi pot srečevanja ljudi. Z nekaterimi je pogovor tako prijeten, da z njimi zlahka uskladiš korak in se tako kot v življenju ob njih zadržiš za daljši čas, kar na Caminu pomeni več ur ali celo dni. V življenju pa so obdobja skupnega preživljanja časa seveda daljša, govorimo lahko o letih. Na poti srečevanja sem srečala tudi najbolj pristno različico same sebe. Camino je tudi pot poslavljanja. Kot v življenju: prijatelji prihajajo in odhajajo. Vezi se spletajo in prekinjajo, kar je razumljivo, saj se vsi po malem ves čas spreminjamo. Naslednjo vzporednico med Caminom in življenjem sem prepoznala v nahrbtniku. Svojega sem rada nosila, čeprav se mi je v popoldanskem času, ko sem bila že utrujena, zdel težji kot zjutraj, ko sem si ga spočita oprtala na rame. Nikoli ga nisem nosila z nejevoljo, nasprotno, čutila sem zadovoljstvo, da premagujem hribe kljub teži na hrbtu. Ta teža so bile vendar moje reči, torej del mene, tako kot so to življenjske izkušnje, ki jih nosim na svojih ramenih v obliki raznovrstnih spominov in tudi bremen. Če si predstavljam, da so ta bremena odraz grenkih izkušenj, ne vidim smisla v tem, da bi svoj nahrbtnik oddala na Taxi Camino, ki je vozil med kraji kot skušnjava na štirih kolesih in ponujal prevoz prtljage. Smisel vidim v tem, da se okrepim do te mere, da še zmorem nositi svoj nahrbtnik. Okrepim pa se lahko edino tako, da ga nosim sama, da v njem prenašam nujne stvari za preživetje (kot so obliži in liter vode), nekaj malega nenujnih, ravno toliko, da je življenje lepše (zame je to nekaj piškotov, haha) ter da prepoznam nepotrebne (lepotilni kozmetični pripomočki), ki jih odvržem ob prvi priliki. Obstaja pa pomembna razlika med Caminom in življenjem: na Caminu rumene puščice na razpotjih kažejo pravo smer, v življenju pa teh puščic ni."