Ko se prsti ne dotaknejo več morskega dna in ko to zaradi nekoliko motne vode izgine izpred oči, marsikoga preplavi nelagoden občutek. Globino povezujemo s temo, ta vodi v nek primaren strah. A tega ne občuti Alenka Artnik, ko se sama, s ščipalko na nosu in monoplavutko na stopalih, mirno in preudarno požene v globino.
100 metrov pod vodo ni teme, poudari. V globinah je po letih tavanja, ko je v nekem trenutku celo trčila ob dno, našla svojo luč, mir, svobodo in smisel.
Koprčanka Alenka Artnik, ki se je sprva osredotočala na bazenske discipline plavanja oziroma potapljanje na vdih, šele pred dvema letoma se je odločila za globine, je lani vpisala sanjsko sezono: na svetovnem prvenstvu v Hondurasu pod okriljem AIDA je v disciplini z monoplavutko osvojila naslov svetovne prvakinje, ko se je spustila 100 metrov globoko, na evropskem prvenstvu pod okriljem CMAS je za šalo podirala rekorde in vknjižila dve prvi mesti – v disciplini z dvojno plavutjo je svetovni rekord postavila na 85 metrih, z monoplavutko pri 95.
V njenih očeh se zrcali neustavljiva energija, ki te požene v akcijo, a hkrati oddaja mirnost, popolno osredotočenost na cilj. Ta je iti še nekoliko globlje in postaviti novo letvico v potapljanju na vdih.
S potapljanjem na vdih ste začeli pred nekaj leti, pri 30. Zdaj jih štejete 36. Je šlo za kakšen prelomen trenutek ali vas je globina privlačila od nekdaj?
Prijatelj je rekel, naj pridem na trening. Že na prvem treningu sem začutila, da bi mi to lahko spremenilo življenje. Verjamem, da ni naključij, verjamem, da mi je življenje to postavilo na pot, ko je bil pravi trenutek. Do takrat sem stagnirala, gledala sem, pa nisem nič videla. Ne vem pa, ali se mi je najprej zgodilo potapljanje na vdih (freediving), in nato premik v pravi smeri, ali obratno. Verjetno je bilo sočasno. Ne le športno, tudi osebno sem v tistem trenutku začela rasti.
Gre torej za globine v pravem in prenesenem pomenu.
Globina duše in telesa. Pripravljena sem bila narediti ta korak. Do takrat niti ni šlo za ''živeti'', ampak za ''preživeti''. Nisem imela lepega otroštva, doživela sem ogromno družinskih dram. V mladosti sem imela kajak, šport me je pravzaprav vseskozi reševal iz stiske. A pri 20 sem vse pustila, naslednjih deset let je bilo najtežjih. Postajaš odrasel, jaz pa nisem vedela, ne kdo sem ne kaj bi. Jaz sem doživela dno. A nekdo ali nekaj mi je govorilo, pojdi naprej, bori se. V kratkem obdobju sem izgubila mamo, očeta in brata ter dve družinski prijateljici in eno mojo mucico. Nato se je zgodil še spor z zelo dobrim prijateljem. Nekje na sredini sem bila jaz, povsem izgubljena. Potem se je zgodilo potapljanje na vdih. Zadržuješ zrak, misli se ti umirijo, zavedaš se sam sebe. Tam doli končno ni bilo več kaosa, nobene drame in doživela sem tako radost. Šest let kasneje mi je jasno, da je potapljanje izjemna terapija, ki jo želim izvajati tudi v prihodnje.
Šest let je malo, vaš napredek je bil bliskovit.
Na začetku, pred šestimi leti, je šlo za hobi, a hitro sem začutila, da bi lahko bilo še kaj več. Že kot otrok z Obale sem bila skoraj neprestano v vodi, ki je moj element, in tako sem se med potapljanjem počutila izjemno. Kmalu mi trening enkrat tedensko ni bil dovolj, že po nekaj mesecih sem bila v bazenu vsak dan. Hitro sem tudi pokazala rezultate. Jasno je bilo, da imam dobre telesne predispozicije in talent. Ker sem se počutila zelo dobro, sem imela še dodatno motivacijo. Končno sem našla svoj talent, ko se to zgodi, si najbolj srečen človek na svetu. Prve štiri leta sem trenirala v bazenu, ko sem se osredotočala na bazenske discipline, ko nabiraš razdalje. Naredila sem dobre temelje, saj sem telo navadila na nizke nivoja kisika v telesu (hipoksija). Takrat sem se že spogledovala tudi z globino, dosegla sem 27 metrov. Zelo hitro sem dosegla že 50 metrov, ne da bi dobro poznala tehnike izenačevanja pritiska. Spontano je šlo. Nato sem znova stala na razpotju, ko sem se odločala, ali naj ostanem v coni udobja ali naredim korak naprej. In tako sem se odločila za globino.
V Sloveniji ni pravih pogojev za trening teh disciplin in tako te je pot odnesla v Egipt, kasneje še na Filipine …
Da, šla sem v Egipt. To je bil velik korak. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Nikogar nisem poznala. A nisem imela več 20 let. Vedela sem, kaj si želim. To je meka potapljanja, hitro sem našla ekipo, prijatelje, po dveh mesecih sem bila že na 70 metrov globine. Naučila sem se tehnik izenačevanja. Prvič sem tudi nastopala in podrla nekaj državnih rekordov. Že moja prva sezona je bila noro uspešna.
V Egiptu sem bila devet mesecev. Ogromno izkušenj sem nabrala. Šlo je za dvoje, po eni strani sem gradila športno pot, na drugi strani tudi profesionalno, da lahko od tega tudi živim.
V drugi sezoni sem se odločila, da grem na Filipine, da spoznam še tamkajšnje sisteme dela, da pridobim nove izkušnje in spoznam nove ljudi. Tudi ta del me osrečuje, spoznavanje ljudi me bogati. Na Filipinih sem se na najpomembnejšo tekmo v sezoni pripravljala sedem mesecev.
Kako potekajo treningi?
Jaz sem sama svoj trener. Imeti trenerja pač stane. Poleg tega pa je meni to, da sama ugotavljam, kaj mi ustreza, kaj deluje, še v dodatno veselje. Seveda sem se od drugih na tečaju naučila teorije tehnik izenačevanja pritiska, a v praksi se tehnike spreminjajo. Vsak potapljač naredi nekako po svoje. Znanje, sposobnosti sproti nadgrajujem, spreminjam. Sama. Imam pa seveda sopotapljače, s katerimi se povezujemo.
Saj sami se niti ne smete potopiti?
Ko je v trening v vodi vključeno zadrževanje zraka, potem moramo biti skupaj. Imam vse večjo mrežo ljudi, s katerimi lahko treniram.
Verjetno pa treningi ne vključujejo le potapljanja.
Gre za kompleksen šport in trening vključuje različne segmente. Nujne so vaje zadrževanja zraka, saj moram imeti visoko toleranco na nizek nivo kisika v telesu. Ostati moraš priseben, čeprav je nivo kisika tako nizek, da bi večina že izgubila zavest. Za to imam specifične treninge tako v vodi kot na suhem. Denimo, uležem se na posteljo, se nadiham in nato skušam zadržati dih čim dlje. Vaje za toleranco nizkega nivoja kisika pravzaprav vključujem v 80 odstotkov treningov. Vključujem jih v vaje za moč, ki so drugi ključni segment potapljanja. Da iz globin priplavaš na površje, ko je preteklo že kar nekaj minut od zadnjega vdiha, potrebuješ močno telo. Imam serijo vaj z lastno težo. Tudi vaje za moč torej izvajam vključno z zadrževanjem zraka. Na nos si dam ščipalko in delam počepe ali hodim po stopnicah.
Naslednja je fleksibilnost telesa, predvsem prsnega koša, da se ne zgodijo poškodbe pljuč, ko je pritisk na telo ogromen. Nujna je dobra tehnika in seveda mentalna pripravljenost. Popolna osredotočenost. Brez tega nikoli ne prideš tako globoko. Predstavljajte si: 100 metrov globoko, okoli samo voda, kisika ni, nikogar ni ...
Kako je videti potop na 100 metrov? Je dan, ko veste, da se boste potopili 100 metrov globoko, lahko navaden dan?
Ravno to je, dan tekmovanja jemljem kot čisto navaden dan. V Honduras, na otok Roatan, kjer je lani potekalo svetovno prvenstvo, sem prispela mesec pred prvenstvom, da sem se navadila na bioritem in da sem utrjevala in stopnjevala formo. Dan pred tekmo moraš napovedati globino. Globlje od napovedi ne moreš. Gre za varnostne razloge, saj ne bi vedeli, kaj se dogaja z mano, čeprav te zdaj vseskozi že spremlja kamera.
Ob objavi startne liste večer pred tekmovanjem mi je bilo jasno, da sem napovedala najgloblji potop.
Celo sezono se pripravljam za ta en potop. Spustim se skozi vse možne scenarije, ko niso idealni pogoji, ravno takrat se skušam toliko osredotočiti, da opravim najbolj optimalen trening. Vsi smo vrhunsko fizično pripravljeni, mentalna pripravljenost pa odloča. Torej, na dan tekmovanja si skušam predstavljati, da gre povsem za običajen trening. Ne uspe vedno in me stisneta tako stres kot strah, a si hitro dopovem: 'Alenka, to je potop, ki ga boš izvedla, saj si maksimalno pripravljena'. Zjutraj grem skozi svoj ritual, naredim dihalne vaje, pripravim svoje stvari, tik pred odhodom še enkrat preverim, da nisem pozabila kakšne ščipalke za nos. Pripravim si vitaminske in proteinske napitke. Potope sicer delam na tešče, a po koncu ali treninga ali tekmovanja moram imeti dovolj hrane in ogromno tekočine oziroma vode.
Do platforme te prepeljejo s čolnom. Tam doživiš živčnost ostalih, a se tem občutkom ne smeš prepustiti. Počasi se oblečem, grem v vodo, preverim, če so sinusi v redu, ker ti znajo ponagajati. Ko sem prišla v Honduras na svetovno prvenstvo, sem bila prvih osem dni bolna. Težka izkušnja, si mislite, potem ko investiraš toliko časa in denarja, da se zaradi zamašenih sinusov ne bi mogla potapljati. No, med ogrevalnim potopom se nato skušam čim bolj sprostiti. Jaz imam tako blazinico, kot te potovalne, jo dam za vrat, se uležem na vodo, potem se počasi pripnem z varnostno jekleno vrvjo na vrv, ki vodi v globino.
Takrat se odklopim. Prepustim se popolni sproščenosti. Če bi razmišljala, bi bilo pogubno. Odmislim vse.
Čisto prazna glava?
Prazna. No, samo tiste stvari so v glavi, ki so potrebne za potop, tistih nekaj gibov. Zelo dober občutek je to.
In potem?
Do 40 metrov poganjam. Potem, ker se zrak stisne, nisi več ploven in si kot kamen. Pritisk se samo še veča. Na vsakih 10 metrov je dodaten bar, na 100 metrih je 11 barov. V tem delu se moram toliko zavedati svojega telesa, da sprostim vse mišice. Če si v krču, lahko začutiš močan pritisk na pljučni koš. Zdi se, kot da se je nate usedel slon. Zato je nujna sprostitev, bolečine kljub nenormalno velikemu pritisku ne smeš čutiti. Meni je občutek zelo prijeten. Dejansko se počutim lahkotno, kot da letim. Nobene utesnjenosti, nobene panike. To je najbolj osvobajajoč trenutek.
Potem prideš do obrata. Moja ura za potapljanje me na obrat opozori pet metrov prej, da se potegnem iz zena v gib in nato začnem poganjati navzgor.
Kako naporen je ta del?
Ker si negativno ploven, rabiš kar nekaj moči, ker greš proti tej sili. Pri 50, 40 metrih globine začutiš, da postajaš spet ploven in da gre nekoliko lažje, ampak takrat je nivo kisika v telesu že zelo nizek. Pravilno moraš razporediti, kako dolgo bo sam potop trajal. Najti moraš ravno pravi tempo, da si učinkovit in da ne izgubiš zavesti, ko priplavaš na površje. Meni se to k sreči še ni zgodilo.
Kdaj dojamete, da vam je uspel zadani cilj?
Ker vem, kaj se zgodi, če vklopim ego, držim fokus čisto do konca. Morda čisto v zadnjih metrih, ko sem že povsem na varnem, pomaham. Ko sem bila prvič na svetovnem prvenstvu, ko sem še tekmovala v disciplini z dvema plavutkama, sem ob dosegu listka z napovedano globino začela razmišljati, da imam svetovni rekord, če pridem do površja. Nemudoma sem začutila, da se mi telo spreminja, možgani, kot da so mi zacveteli. Če bi nadaljevala s tako glavo, do površja bi najverjetneje že prišla, a bi v najboljšem scenariju izgubila le zavest. Dobra izkušnja sicer, za katero vem, da je ne smem ponoviti. Potopu moraš biti predan do zadnjega metra.
Poglejte njen zgoraj opisani potop na svetovnem prvenstvu:
Nekaj mesecev ste bili v Sloveniji, zdaj potujete na Filipine. Kje je vaš dom?
Živim tam, kjer sem. Nimam doma, a si ga želim. Zagotovo se bom nekje ustalila in imela družino, a zdaj očitno še ni čas za to. Sezona sicer traja devet do deset mesecev, potujem iz enega v drug kraj, sredi oktobra pridem v Slovenijo, kjer skušam narediti čim več za promocijo, za pridobivanje sponzorjev, ker brez tega ne bi šlo. Zdaj mi bo na moji poti pomagalo podjetje Akrapovič, v čast mi je, da jih bom lahko predstavljala. Sezona je draga, okoli 25.000 evrov.
V zadnjem času se veliko govori in piše o onesnaženosti morja, vi ga veliko vidite. Vidite tudi ta madež človeštva?
Filipini, Egipt, neverjetno, kaj vse plava. Velik problem je to. Srce zaboli, ko te obiščejo kitovci, tako zatem pa opaziš plavajočo plastiko. Že veliko potapljačev je zelo dejavnih na tem področju, veliko delajo, da bi bili čim bolje ozaveščeni. Tudi jaz želim in bom del te zgodbe, saj moramo paziti na naše okolje.
Kakšni pa so bolj kratkoročni načrti? Če se ne motim, je v igri svetovni rekord.
104 metri so svetovni rekord, jaz imam 100. Vsaj meter več torej. Do 100 metrov globine sem se spustila z veliko rezerve.
100, 104, ne sliši se veliko.
To ni nič. Samo psihološki faktor je, da si ženska, ki se je potopila najgloblje na planetu. To je neka teža, ampak menim, da sem dovolj zrela in dovolj izkušena. Zdaj se bom v pripravah osredotočila, da še napredujem. Kakšen mesec po prihodu na Filipine bom rabila, da se znova vrnem v vrhunsko formo, zagotovo bom eksperimentirala pri tehnikah, da se čim bolje pripravim do tekme na Bahamih, ki bo sredi julija. Gre za tekmo, ko imaš šest poskusov, na svetovnem je eden, nekoliko lažje vendarle je, a kolikor se poznam, bom že v prvem poskusu šla na vse. No, lahko se zgodi kakšna neprijetnost, zamašeni sinusi, utrujenost, in bom morala nekoliko počakati.
Upam, da bo šlo vse po načrtih. Alenka, vso srečo vam želim!