VIDEO in FOTO: Robot prijatelj ali sovražnik?

Tema o robotih in umetni inteligenci je čedalje bolj zanimiva in ne nazadnje tudi pomembna. Na eni strani je robot prijatelj, ki nam olajša delo, po drugi strani pa nam ta 'mašinerija' odžira delo. Potem je tukaj tudi vprašanje umetne inteligence in strahu do nje – kaj če in kdaj nam bodo zavladali? Knjige so o tem pisale že pred mnogimi desetletji, sama beseda 'robot' pripada Karlu Čapku, ki je bil eden najpomembnejših čeških avtorjev 20. stoletja. V svoji gledališki igri R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti) iz leta 1920 je namreč prvi uporabil besedo robot. V pismu za časopis je sicer pozneje pojasnil, da si je besedo izmislil njegov brat, Josef.

Vsem bolj znana je najbrž knjiga Jaz, Robot, zbirka kratkih znanstvenofantastičnih zgodb ruskega pisatelja Isaaca Asimova, ki so izšle leta 1950. V knjigi je zastavil tudi tri zakone robotike, ki so jih pozneje povzemali mnogi, same zakone pa bi – če oziroma ko se bo to zgodilo, lahko brez težav prevzeli tudi v resničnem življenju. Asimov je zapisal, da robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem. Robot mora ubogati ukaze, razen če so v nasprotju s prvim zakonom, potem pa je tu še tretji zakon – robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima zakonoma – in tukaj se so pojavile težave, kajti robot se je odločil, da bo zaščitil sebe, ne da bi pomislil na človeka ...

In večina knjig govori ravno o tem – kdaj se bo robot začel zavedati samega sebe? Kaj se bo takrat zgodilo? Se bo uprl? Ga bomo sprejeli medse kot enakopravnega ali ga bomo želeli uničiti? Arthur C. Clarke je napisal zgodbo 2001: Vesoljska odiseja, ki je leta 1968 postala filmska uspešnica pod taktirko režiserja Stanleyja Kubricka, film je bil razglašen tudi za enega najboljših vseh časov. Glavni antagonist je HAL 9000, najzmogljivejši superračunalnik na svetu, del ekipe na vesoljski ladji, ki se odloči, da ne bo več poslušal svoje ekipe: "Odpri vrata, HaI" ... "Žal mi je, Dave. Bojim se, da ne morem." In hitro smo bili vrženi v boj med človekom in strojem.

Sledili so knjige in filmi, kot so Ali androidi sanjajo električne ovce? (Philip K. Dick) – po knjigi je bil nato posnet kultni film iztrebljevalec (Blade Runner, 1982), kjer replikant (android) sanja življenje. Nevromant Williama Gibsona, kjer se heker zaprepadeno vpraša, ali ima računalnik zavest. Potem imamo tukaj še filme, kot so Terminator, Matrica, Ex Machina, mangi Battle Angel Alita in Gyo, franšizo Duh v školjki ... kjer se ustvarjalci znova sprašujejo, kdaj nas bodo umetna inteligenca oziroma roboti začeli prekašati – ne nazadnje se je to že zgodilo, leta 2006 je računalnik v igranju šaha premagal svetovnega prvaka Vladimirja Kramnika.

Med vsemi temi temačnimi filmi smo vseeno dobili tudi nekaj bolj pozitivnih filmov – vsaj kar zadeva simpatičnost glavnih likov – robotov, kot so Short Circuit, Mojih 200 let, Chappie in veliki zmagovalec WALL-E, kjer je brezizrazen robot pokazal več čustev, kot jih je včasih zmožen človek.

Na eni strani imamo preproste robotske mehanizme, ki že dolgo časa 'odžirajo' delo ljudem, in ti mehanizmi niti ne razmišljajo po svoje, na drugi strani imamo superračunalnike, kjer že tli umetna inteligenca. Avgusta letos je družbeno omrežje Facebook že imelo težave s tem, kajti moral je izklopiti delovanje nekaterih programov, ki so s pomočjo umetne inteligence razvili lasten, nenavaden jezik.

Zato nikakor ni čudno, da je tematika o tem prisotna tudi v umetnosti, med njimi je tudi kultni avstralski umetnik in performer Stelarc, ki ga zanimajo novodobni mediji, zlasti preoblikovanje telesa v kibernetični in nanotehnološki viziji. Jordan Wolfson, ameriški umetnik, je pred nekaj leti sestavil žensko figuro, robota, ki v pomanjkljivi obleki zapeljivo pleše ter govori o ljubezni, nato pa reče "zapri oči" – kakšni občutki bi vas prevevali, če bi pred njo res zaprli oči – nelagodje ali sladko pričakovanje?

Tudi letošnji dunajski bienale umetnosti, oblikovanja in arhitekture je pod naslovom Roboti. Delo. Naša prihodnost skozi različne veje umetnosti predstavil vizijo digitalnega humanizma, prepletenost robotike z našim vsakdanom ter uporabo robotike in umetne inteligence v digitalni dobi.

Direktor galerije MAK ter pobudnik in vodja bienala, Christoph Thun-Hohenstein, je prepričan, da še vedno manjka zavedanje, da smo pred začetkom velikega konflikta med človeštvom in tehnologijo: "V številnih delih sveta prehajamo na popolno digitalno transformacijo. Pri tem poleg koristi obstajajo tudi nevarnosti. Problem pa je, da do tega sploh nimamo odnosa, kot da nas to ne bi zadevalo." In to so preko razstave Hello, Robot tudi prikazali. Na razstavi so se tako vprašali, ali robote res potrebujemo? So roboti naši prijatelji ali sovražniki? Ali jim zaupamo? Ni šlo tudi mimo vprašanj, koliko se sploh zanašamo na njih? Zagotovo je človeštvo že na poti suženjstva zaradi tehnologije – kolikokrat na dan preverjate svoj pametni telefon, lahko preživite dan brez interneta?

Si predstavljate prihodnost, kjer tehnologija reši vse naše težave in ni več treba jokati? Zato pa imamo umetne solze ... Del dunajskega bienala je bila tudi razstava Artificial Tears (Umetne solze), ki jo je pripravila kuratorka Marlies Wirth, kjer so umetniki povezali pop kulturo (filmi 2001: Vesoljska odiseja, Peti element, Osmi potnik ...) s človekom in tehnologijo (prihodnosti) – združitev živega z neživim – kar je čedalje bolj resnična prihodnost.

Novinar Andrej Peroša, novinar Kanala A, je po zaslugi zanimivega članka letošnji slovenski finalist natečaja Siemens CEE Press Award 2017, novinarskega natečaja Srednje in Vzhodne Evrope. Ena od njegovih strasti je tudi znanost in tehnologija, ki se je začela, že ko je bil še otrok in mu je oče kupoval robote, avtomobile na daljinsko upravljanje ter Mehano komplete. Vse skupaj pa sta nato še razstavila in sestavila po svoje: "Umetna inteligenca in z njo povezani izumi bodo naš največji sovražnik in hkrati zaveznik. Tako kot protivirusni programi in virusi. Naj pojasnim. V EU naj bi nas ščitil zakon na področju robotov in umetne inteligence, ki so ga pred kratkim predstavili v EU-parlamentu. Lepo in prav. A Kitajska, Indija, ZDA in Rusija se bodo v luči svojih interesov nanj verjetno požvižgale. Pametni sistemi pa ne poznajo geografskih meja. Če pogledamo Hollywood – strah nas ne sme biti pred Terminatorjem, ampak pred Skynetom."

Med svojimi priljubljenimi knjigami je izpostavil Metro 2033 ruskega pisatelja Dmitrija Gluhovskega, ki govori o mračnem postnuklearnem svetu: "Med knjigami bi zagotovo izpostavil Metro 2033, ki opisuje postapokaliptičen svet. Natančneje Ruse, ki se pred sevanjem, ki ga je za seboj pustilo opustošenje zemlje z nuklearnim orožjem, skrivajo v moskovskem podzemlju. Čtivo, ki bo spodbudilo razmišljanje o odnosu Severna Koreja – ZDA." Med filmi pa je na prvem mestu legendarni film Iztrebljevalec. "Moja prva ljubezen je bila in ostaja Iztrebljevalec. Da se bo meja med robotom in človekom vsaj na telesni ravni zabrisala v bližnji prihodnosti, ni več vprašanje. Prvi korak smo s pametnimi protezami, ki se lahko povežejo z našimi možgani, že naredili," še komentira.

Če so v preteklosti pisatelji, umetniki in filmski ustvarjalci le ugibali ali sanjarili o prihodnosti človeštva in tehnologije, ki jo je razvil, pa je ta prihodnost zdaj tu. Nekoč le fikcija, je zdaj realnost. Imamo pametne telefone, pametne hiše, pametne avtomobile ... na katere se čedalje bolj zanašamo ter postajamo od njih odvisni. V nekaterih primerih lahko že hladno rečemo, da smo postali sužnji 'robotov'.