V Sibiriji našli šivanko, starejšo od tiste iz Potočke zijavke

Arheologi so našli doslej najstarejšo šivanko na svetu, stara naj bi bila več kot 50 tisoč let. Starejša naj bi bila torej tudi od šivanke, ki so jo našli v slovenski jami Potočka zijavka.

Kot je pojasnil arheolog Boštjan Odar iz Narodnega muzeja Slovenije, je bolj kot najdba šivanke pomemben vsebinski sklop, v katerem se predmet nahaja. Jama Denisova v južnosibirskem gorovju Altaj namreč po besedah Odarja velja za pomembno arheološko najdišče predvsem zaradi najdbe iz leta 2008, ko so v jami našli členek neke ženske, za katerega so predvidevali, da pripada neandertalcem.

Po analizi DNK so leta 2010 raziskovalci iz nemškega Inštituta Max Planck spoznali, da gre za ostanke do tedaj nepoznane človeške rase, ki je najbolj sorodna neandertalcem in so jo poimenovali denisovani. "Gre za veliko odkritje zadnjega desetletja, ki je povsem spremenilo pogled na evolucijo človeka," je poudaril Odar.

Nedavno odkrita šivanka naj bi se po pričevanjih arheologov nahajala v enaki zemeljski plasti kot kost iz leta 2008. To nakazuje, da najdbi izhajata iz približno enakega obdobja, kar pa pomeni, da bi šivanka lahko pripadala denisovanom.

"Kar je presenetljivo, je to, da ima šivanka iz sibirske jame uho, saj takšne šivanke običajno najdemo v bistveno mlajših paleolitskih obdobjih," je dejal Odar. To nakazuje, da so bili ljudje izpred 50.000 let tehnološko veliko bolj vešči, kot se je še do nedavno domnevalo.

K temu spoznanju po Odarjevih besedah pritrjuje tudi koščena piščal neandertalca iz slovenskega jamskega najdišča Divje babe, ki je od šivanke iz jame Denisova še za 5000 – 10.000 let starejša. Zato tudi ne preseneča odkritje v jami Denisova iz leta 2008, odlomek lično izdelane zapestnice iz temno zeleno prosojne kamnine klorit, ki pa je ocenjena na starost 40.000 let, je pojasnil Odar.

Ob tem je Odar poudaril, da obstaja možnost, da šivanke iz jame Denisova niso izdelali denisovani, temveč pripadniki mešanice neandertalcev, denisovanov ter protokromanjoncev, torej kromanjonci. "Gre za kočljivo ugibanje, saj ne vemo natanko, kdaj so neandertalci in denisovani kot samosvoja človeška rasa izumrli. Njihov gen je namreč ohranjen še danes, zato ni prišlo do popolnega izumrtja, temveč do zlivanja človeških ras, ki so takrat poseljevale Evrazijo."

Šivanki iz Sibirije in Slovenije se razlikujeta po izdelavi in funkcionalnosti

Sibirska šivanka in 15.000 let mlajša slovenska šivanka tipološko nista primerljivi, je izpostavil Odar, ki je lani, na podlagi desetletnega raziskovanja, izdal knjigo o Potočki zijavki. Prašivanka iz Potočke zijavke je namreč za razliko od šivanke iz sibirske jame narejena iz cevaste kosti, pa tudi njena funkcija je bila povsem drugačna od šivanke iz jame Denisova. Prva je bila primerna za pletenje mrež in šivanje šotorskih kril, druga je bila primerna za šivanje oblek iz zelo tankega usnja, morda celo preprostih tkanin.

S strokovnega vidika je šivanka iz jame Denisova le trenutno najstarejša znana, saj so raziskave so še v teku, je poudaril Odar. "Ne vemo pa, koliko je še takih in tudi mnogo starejših šivank na vseh še neznanih ali neraziskanih paleolitskih najdiščih po vsej Evraziji. Odkritje je zanimivo, ne pa presenetljivo, kaj šele da bi bilo senzacionalno," je dejal.

Koščeno šivanko iz Potočke zijavke, ki še vedno ostaja najstarejša poznana šivanka v Evropi, sicer danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje. Unikaten in zaenkrat edinstven tip cevaste šivanke se je skupaj s koščenimi suličnimi in puščičnimi ostmi nahajal v zaključku jame Potočka zijavka, ki je eno od pomembnih paleolitskih najdišč v Evropi in tudi širše.

Ljudje so svoje sledi v Potočki zijavki pustili pred 35.000 leti, v času ene od kratkotrajnih otoplitev, ko je bila visokogorska jama dostopna. Jama ni bila nikoli primerna za bivanje ali za daljše zadrževanje ljudi, jamski medvedi pa so jo uporabljali kot prezimovališče. Vse kaže, da je bila Potočka zijavka svetišče paleolitskih lovcev, kjer so ljudje častili jamskega medveda, je še povedal Odar.

Prvi raziskovalec Potočke zijavke je bil Avstrijec Josef Carl Gross doma iz Bele na Koroškem. Kot študent medicine je v letih 1926-1928 odkril človeške sledi v zaključku Potočke zijavke – ognjišče in ob njem koščeno konico. Šele po novicah o Grossovem uspehu se je Potočke zijavke lotil slovenski arheolog Srečko Brodar. Njegova odkritja pa pomenijo začetek slovenskih paleolitskih raziskav.