Zemlja poje, a kaj ko tega nihče ne sliši. Le seizmografi imajo na voljo naprave, s katerimi zaznajo izjemno počasne vibracije morskega dna. Nihanja imajo frekvenco od dva do pet milihercev, ena sama vibracija pa traja nekaj minut, kar je predolgo, da bi jo zaznalo človeško uho. Pod 20 hercev, ki pomenijo število nihanj na sekundo, namreč človek ne sliši ničesar več.
Geologi že dalj časa proučujejo nastajanje teh zvokov. Doslej je prevladovalo mnenje, da zemeljskega nihanja ni mogoče pripisati potresom in tektonskim premikom tal. Kot možni vzroki so veljali siloviti tokovi v atmosferi, spremenljiv zračni pritisk in procesi v oceanih. Raziskovalci Kalifornijske univerze v Berkeleyu so prepričani, da imajo razlago za zemeljsko petje: šlo naj bi za zapleteno igro vetra, vode in morskega dna.
Vibracije so še posebej izrazite v januarju in juliju, pišeta raziskovalca Junkee Rhie in Barbara Romanowicz v znanstvenem magazinu Nature, saj prav v teh mesecih doseže jakost vetra na severni in južni polobli svoj višek.
S pomočjo meritev je raziskovalcem uspelo najti izvor teh nihanj. Januarja nastajajo pretežno v severnem Tihem oceanu, julija pa v južnem Atlantiku. V tem času se z vodo prenašajo velike količine energije na morsko dno, ugotavljajo znanstveniki.
Domnevajo, da naj bi bili zračni tokovi vir omenjene energije, saj prav januarja in julija nastajajo nad oceani najmočnejši viharji. Močni vetrovi povzročijo velike premike vode v oceanih, del te energije pa se prenaša na morsko dno, kar povzroči izjemno počasno nihanje. Zemlja takrat zapoje, vendar z zelo globokim basovskim glasom.
