Titonostalgija živi

Mineva 26 let od smrti predsednika nekdanje SFRJ Josipa Broza Tita, ki ga prebivalci držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, še vedno niso pozabili.

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani, tri tedne pred 88. rojstnim dnevom. Njegovega pogreba 8. maja 1980 v Beogradu se je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav. Na zadnji poti od Ljubljane do Beograda, kamor so Titovo krsto odpeljali z njegovim modrim vlakom, se je zbrala nepregledna množica objokanih ljudi. Tito je pokopan v Hiši cvetja na Dedinju v Beogradu, rodil pa se je v Kumrovcu v hrvaškem Zagorju.

Vrednotenje po smrti

Potem ko je bil v poznih 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja umrli vodja SFRJ v Srbiji tarča ostrih kritik, ena od redkih obiskovalk Hiše cvetja pa je bila poleg nekdanjih partizanov iz vseh držav na območju nekdanjega Jugoslavije Titova vdova Jovanka Broz, so po letu 2000 v Beogradu na novo ovrednotili Titovo vlogo.

Podobno kot v Beogradu je v začetku 90. let stoletja začelo upadati tudi število obiskovalcev Titovega rojstnega kraja Kumrovec, z nekdanjih več sto tisoč na več deset tisoč in na skoraj nič. V zadnjih letih pa se tam ob obletnici Titove smrti in rojstnega dneva 25. maja znova zbere več ljudi.

Po vojnah in prehodnih obdobjih se je tako v nekdanjih jugoslovanskih republikah znova okrepilo število tistih državljanov, ki cenijo Titovo obdobje, samoupravljanje, pa tudi mednarodni ugled nekdanje države. "Dobro smo živeli," je večkrat slišati, in to ne le od nostalgikov.

Naš Tito tudi v Sloveniji

Da se je odnos do Tita spremenil, kažejo tudi nekatera nova poimenovanja ulic po njem. To so na primer storili v črnogorski Podgorici, nekdanjem Titogradu. V Sarajevu in Banja Luki pa stoji več barov in kavarn, ki nosijo Titovo ime. Josip Broz živi tudi svetovnem spletu, kjer je mogoče obiskati njemu posvečeno spletno stran www.titoville.com.

V Sloveniji je po razpadu SFRJ več ulic, cest in trgov ohranilo Titovo ime, na Sabotinu nad Novo Gorico pa se je nedavno znova pojavil napis Naš Tito, ki je bil sicer tarča nekaj sprememb. V Velenju stoji Titov kip, predsednik SNS Zmago Jelinčič pa je na vrtu svoje hiše v Ljubljani odkril Titov doprsni kip.

Bolj žalostne usode je bil deležen Titov spomenik v Kumrovcu, ki so ga konec lanskega leta močno poškodovali z eksplozivom. Aprila letos so spomenik vrnili na njegovo staro mesto pred Titovo rojstno hišo v Kumrovcu.

Od ključavničarja do voditelja

Josip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije, rojene Javeršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 je postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije.

Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito. 4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom.

Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. 1948 se je sprl z Josipom Visarijonovičem Stalinom glede Informbiroja, kar je privedlo do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

13. januarja 1953 je postal dosmrtni predsednik SFRJ. Podredil si je vse vzvode oblasti in postal diktator in absolutni vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske, in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

V zadnjem desetletju pred smrtjo je trpel za Parkinsonovo boleznijo, hudo sladkorno boleznijo, imel težave s kožno pigmentacijo (možen začetek kožnega raka), užival afrodiziake in stimulanse zaradi upadlega libida, imel je zobno protezo in opravljenih več plastičnih operacij, ... 4. maja 1980 je umrl v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Več o Titu ...