Naš ultramaratonski plavalec Martin Strel se je po novem rekordu na reki Jangce sinoči vrnil domov. Za njim je še ena reka, preplaval jo je v 51-ih dneh in se vpisal v Guinessovo knjigo rekordov. Dolenjskemu plavalnemu rekorderju so prijatelji sprejem pripravili že na letališču.
Vidno utrujeni ultramaratonec pa je po izstopu iz letala povedal, da mu je domači zrak ljubši in glede podviga dodal: "To je neka posebna reka, ki ji ni primera v svetu in smo jo uspeli podelat in smo vsi veseli." Ob vprašanju, če bi šel še enkrat, pa je hudomušno povedal: "Samo še kot turist, če bo kdo drug plaval, jaz sigurno nikoli več na Jangce. Mi smo živeli zadnje tri tedne v nori vročini, vlagi, vroči vodi, to so nenormalni pogoji za nas, ki smo tukaj."
Ob sprejemu na Brniku ni manjkalo čestitk in cvetja, tudi cviček je postal nepogrešljiv dodatek pri Strelovih projektih. Pri hrani pa ultramaratonec menda ni izbirčen.
Kuhar, ki ga je spremljal, je za 24 ur o Martinovi prehrani povedal: "Najpomembnejši obrok je seveda kosilo, med plavanjem, ko rabi nekaj toplega, tekočega in hranljivega." Na vprašanje, kaj pa ima najraje, je kuhar razložil: "Ja, tu sva se najbolj ujela, ker enolončnice kar obvladam, konec koncev sem že štiri leta z njim."
Vsak Martinov korak s kopnega pa spremlja tudi njegov sin Borut, ki je o očetu povedal: "Pri takih projektih, ko se dogajajo stvari, ki so včasih kritične življenja, moraš stvari vzet malo drugače. Ne tako oče - sin. Tukaj ni pomilovanja. Tukaj se gre zares."
Strelu, ki bo letos praznoval abrahama, pa so zaplesale tudi mažoretke in godba iz Trebnjega.
Naš ultramaratonski plavalec Martin Strel se je po novem rekordu na reki Jangce sinoči torej vrnil domov. Ustavil pa se je za kratek pogovor tudi še v našem studiu.
Martin ste se vsaj malo spočili?
Vsak dan je boljše. Že ko diham ta drugačen zrak, se mi kar zdravje vrača nazaj. Tokrat sem si res želel iti domov, ker ta vročina in vse, kar se je dogajalo, sem že težko prenašal.
Da je bilo tokrat zelo naporno smo videli že na posnetkih, ki so prihajali iz Kitajske. Menda je bil najtežji prav prvi del oziroma zgornji tok reke? A to drži?
Ja, zgornji tok reke je v bistvu nenormalen za plavanje in v teh delih je umrlo ogromno Kitajcev. Jaz teh podatkov sicer nisem imel prej, kasneje pa sem izvedel, kar se je dogajalo. Kitajci so plavali to na pamet in nihče ni preživel in seveda, ko sem se jaz spustil v to, je bil to velik svetovni dogodek in so stvari vzeli drugače v roke in se močno pripravili na to.
Domačini so vam tudi zelo pomagali?
Ja, domačini poznajo vsak svoj teren, vsak svoj del seveda in so stali ob teh nevarnih delih in me opozarjali, po katerih delih naj jemljem zavoje. Če tega ne bi bilo, bi težko speljali vse skupaj.
Spomnim se, da ste bili pred dvema letoma, ko ste plavali po Mississipiju kar nekako presenečeni nad toplim odzivom ameriške javnosti. Ste bili tudi tokrat podobno nad odzivom Kitajcev ali celo bolj?
Kitajci so drugačni ljudje. Tam ne ploskajo, tam ne vpijejo in vriskajo, ampak tiho, mirno gledajo. Jih je ogromno in te gledajo, brez sramu tudi v krožnik. To se je podobno dogajalo tudi tukaj. No, Kitajska TV je ta dogodek vzela resno v roke in v avionih že predvajajo te filme in obljubljajo, da bodo do olimpijskih iger to vrteli. Kot vidim po odzivih Kitajcev, jim je bil ta dogodek zelo dobrodošel ravno v času sarsa in prihoda olimpijskih iger v Peking.
Rekli ste, da je bilo zelo naporno. Kaj pa vas je kljub vsem tem težavam gnalo naprej oz. kaj vas vedno znova žene na te podvige?
Dogodek Jangce se je pripravljal približno leto in pol in ogromno truda stoji za tem. Ogromno velik aparat je vse to. In kar iti gor, dva dni plavati in reči, to je pretežko ter iti domov, to pri meni seveda ne gre. Začeli smo, bilo je težko, vedel sem, da tokrat ne bo tako, kot je bilo v Ameriki ali kje drugje. Treba je bilo iti preko vsega. Problem je bil predvsem varnost, kajti nisem bil sam. Več težav je imela spremljevalna ekipa, večkrat sem moral sam posredovati, da sem jih reševal. Američani so kar malo preveč nori na te zadeve in so uživali v teh brzicah, ampak so bili predrzni tako, da bi lahko prišlo do tragedije.
Za vami so slovenske, hrvaške, italijanske reke, reka Donava, Rokavski preliv, reka Parana, Mississipi, kaj sploh še ostane kot izziv?
Teh promocijskih plavanj bom še nekaj naredil po svetu, sploh zdaj, ko so vse te svetovne televizije objavile mojo sliko, se bom pojavljal na raznih koncih sveta. Drugače s plavanjem seveda zaenkrat še nisem končal. Čeprav je Jangce velika stvar, bom verjetno še nadaljeval, ampak s čim, pa trenutno z velikimi zadevami še ne morem postreči.
