Sprejem za rekorderja

V Bohinju so pripravili prisrčen sprejem za alpinista Staneta Klemenca in Andreja Podlipnika, ki sta uresničila svoj cilj in prečila Grenlandijo. To je prvo slovensko samostojno prečenje največjega otoka z zahodne na vzhodno obalo brez podpore letalstva. Za njima je mesec merjenja moči z naravo in premagovanja težkih fizičnih naporov. Dokazala sta, da se vztrajnost izplača. V Bohinju so ju pričakali najbližji in vsi prijatelji, ki so nestrpno spremljali njun podvig. Tokrat je bil uspeh zagotovo še slajši, saj je prvi poskus prečenja Grenlandije leta 2003, takrat se je na odpravo skupaj s Stanetom odpravil Bogdan Kladnik, preprečil niz hudih snežnih viharjev.

Svojo pot sta začela 16. aprila na zahodni obali otoka, in sicer blizu letališča Kangerlussuaq. Od tam sta otok prečila v območju polarnega kroga proti vzhodu, vse do vasice Isortog (v bližini Angmagssalika), kamor sta prispela 14. maja. Hodila sta na smučeh, za seboj pa sta vlekla vsak okoli 100 kilogramov težke sani z vso potrebno opremo.

Za njima je okoli 600 kilometrov naporne poti in slab mesec življenja v popolni odmaknjenosti, v miru in brez vsakega stresa. Od 1. maja jima tudi vreme ni več povzročalo skrbi, edini stres so bile težke snežne razmere, pa še te se je dalo z intenzivnejšim delom premagati.

Konec garanja in neskončne beline

Ob prihodu v Bohinj smo ju povprašali, kakšni so njuni prvi vtisi. "Ob prihodu na vzhodno obalo sem bil samo vesel, da se je vse skupaj končalo, da ne bo treba več garati. Da je tisto, kar sem planiral, končno za nama," je prve trenutke, ko sta zagledala vzhodno obalo, opisal Stane. Andrej pa se spominja predvsem neskončne beline. "V glavi mi je ostalo, kako se človek v dveh dneh popolnoma spremeni. Iz tistega civiliziranega sveta, ko prideš na ta led, kjer je pomembna samo ena stvar, in to je preživetje."

Opremo sta morala pustiti na Grenlandiji

Največ težav sta imela pri organiziranju prevoza iz vasice Isortog do letališča in nato do Koebenhavna. V petek, 17. maja, jima je končno uspelo dobiti helikopter, ki bi ju odpeljal na letališče. Vendar se je zadeva zapletla, ker jima je pilot dejal, da na helikopterju ni dovolj prostora za njune sani. Pa se je zadeva uredila, saj sta Stane in Andrej vztrajala, da brez opreme ne gresta nikamor. Tako sta sani prepakirala v en tovor in se skupaj z opremo vkrcala na helikopter. Vendar težavam ni bilo konca, saj sta skoraj ostala brez prevoza iz Tasilaqa na letališče v Kulusuk.

V Kulusuku sta morala pustiti svoje sani, saj na letalu za Reykjavik ni bilo prostora. Opremo bodo tako poslali za njima. To je bil zanju precejšen šok, saj sta se na sani, ki so jima zvesto služile, zelo navezala. Iz Reykjavika sta Stane in Andrej odletela v Koebenhavn od koder sta se domov vrnila s svojim avtom.