Z začetkom v oktobrski revoluciji leta 1917 je Sovjetska zveza (SZ) s svojo ureditvijo prinesla tudi svetovno revolucijo v smislu socialističnega boja proti meščanskim demokracijam stare ureditve. Postala je supersila, ki je v prejšnjem stoletju odločilno krojila svetovno zgodovino. "Diktature proletariata", ki se je uveljavila v tedaj najmanj razviti evropski državi, so se bale vse države stare celine in ZDA, ideološki boj pa se je vlekel skoraj 70 let, vse do razpada "imperija zla", kot je SZ v 80. letih prejšnjega stoletja poimenoval tedanji ameriški predsednik Ronald Reagan.
Tudi po drugi svetovni vojni se kljub sodelovanju SZ z zahodnimi zaveznicami v zmagi nad nacizmom ideološka nasprotja niso polegla, ampak so se le še bolj zaostrila, ko je SZ svoj ideološki in vojaški vpliv razširila v Vzhodno in Srednjo Evropo in revolucijo zanetila tudi v drugih delih sveta. Začela se je hladna vojna med Vzhodom in Zahodom oziroma SZ in ZDA kot glavnima antagonistoma, svetu pa je dobrih 40 let, do razpada Sovjetske zveze leta 1991, nenehno grozilo tudi uničenje z ogromnim jedrskim arzenalom obeh supersil.
Po februarski in oktobrski revoluciji
Po februarski in oktobrski revoluciji v Rusiji leta 1917, s katerima je bil najprej odpravljen caristični sistem v Rusiji, nato pa so boljševiki opravili tudi z liberalno buržoazijo, je bila januarja 1918 najprej ustanovljena Ruska sovjetska federativna socialistična republika, nato pa še druge sovjetske republike. 30. decembra 1922 so se Ruska SFSR, Ukrajinska in Beloruska SSR in Zakavkaška SFSR ustanovile Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) oziroma Sovjetsko zvezo, ki so se ji kasneje pridružile še druge SSR.
Po začetnih težavah, ko se je morala Rdeča armada že ob ustanovitvi Ruske SSR takoj soočiti z upori kozakov ob Donu in na Uralu na eni strani in z intervencijskimi silami britanskih, francoskih, ameriških in japonskih čet, ki so se povezale z domačimi protirevolucionarji, je do mednarodnega priznanja prve socialistične države na svetu prišlo šele v letih 1924 in 1925. Po smrti prvega voditelja in ustanovitelja SZ, Vladimirja Iljiča Uljanova - Lenina leta 1924 je v boju za oblast zmagal Josif Visarionovič Džugašvili - Stalin in kot generalni sekretar sovjetske komunistične partije do leta 1927 popolnoma odpravil zasebni sektor, leto kasneje začel s prvim petletnim planom razvoja narodnega gospodarstva, z letom 1929 pa tudi s prisilno kolektivizacijo kmetijstva.
Stalinov koncept "revolucije od zgoraj" se je izrodil v velikih čistkah med nasprotniki revolucije, ki so dosegle vrhunec med letoma 1936 in 1939. V njih je bilo na prisilno delo obsojeno več kot 40 milijonov sovjetskih državljanov, usmrčenih pa po različnih ocenah od osem do 15 milijonov. SZ je leta 1936 sprejela tudi novo ustavo, ki je uveljavila vodilno vlogo komunistične partije na vseh področjih družbenega življenja.
2. svetovna vojna
Ob bližajoči se drugi svetovni vojni in zaradi popuščanja zahodnih velesil nacistični Nemčiji je SZ leta 1939 z Nemčijo podpisala sporazum o nenapadanju, s tajnim protokolom pa sta se državi sporazumeli tudi o delitvi interesnih sfer v Vzhodni Evropi. Po nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 si je nato tudi SZ priključila obsežna območja v Vzhodni Evropi; najprej zahodno Belorusijo in Ukrajino, kasneje Estonijo, Latvijo in Litvo, po vojni s Finsko (1939-1940) pa še dele Karelije.
Nemški napad na SZ 22. junija 1941 je Rdeči armadi povzročil ogromne izgube. Prodiranje nemške vojske je ustavila šele znamenita ruska zima in nemški vojaški stroj, ki je do tedaj pregazil že celotno zahodno Evropo, se je ustavil pred Leningradom in Moskvo. Sovjetska zmaga v bitki za Stalingrad leta 1942 je pomenila usodni preobrat in Rdeča armada je nato do konca 1944 osvobodila vsa ozemlja predvojne SZ in 1. maja 1945 zavzela tudi Berlin.
Hladna vojna
Zaradi velikega prispevka k zmagi nad nacizmom - približno 25 milijonov žrtev, od tega šest milijonov vojakov - je SZ uspelo ohraniti zahodno mejo iz leta 1941 in ob temeljiti sovjetizaciji Vzhodne in Srednje Evrope, ki je prišla pod sovjetski ideološki vpliv, postaviti tudi resno protiutež Zahodu. Čeprav se je blokovska delitev med Zahodom in Vzhodom kazala že pred koncem druge svetovne vojne, se je po vojni, iz katere je SZ izšla kot velika zmagovalka, začela nova, hladna vojna, v kateri sta bila glavna antagonista SZ in ZDA.
Zaradi krepitve vojaške moči ob koncu 50. let se je hladna vojna med "supersilama" samo še stopnjevala in leta 1962 dosegla svoj vrh s kubansko krizo, ko je svet stal pred jedrskim uničenjem. Vendar pa so se hkrati v SZ začele tudi hude gospodarske težave, ki so zaradi oboroževalne tekme navadne državljane pehale v vse večje pomanjkanje in revščino.
Reforme po prihodu Gorbačova
Z vse večjo krizo znotraj sovjetske družbe, ki jo je državna propaganda sicer spretno prikrivala, so se leta 1985 s prihodom Mihaila Sergejeviča Gorbačova na položaj generalnega sekretarja KP začele uvajati reforme, hkrati pa tudi začetek konca države. Gorbačovova reformistična politika, perestrojka (preoblikovanje) in glasnost (javnost), s katero se je začela demokratizacija družbe in prehod iz planskega v tržno gospodarstvo, je pomenila prelom s tradicionalno sovjetsko družbo, v mednarodnih odnosih pa tudi konec hladne vojne (1990). Odpiranje sovjetske družbe je razkrilo vso neučinkovitost sovjetskega gospodarstva, zbirokratiziranost partijskega in upravnega aparata, pa tudi velike napetosti med narodi v SZ.
Začetek razpada
Po ustavnih spremembah leta 1988, ki so med drugim prinesle nov volilni zakon in več avtonomije za sovjetske republike, so med letoma 1989 in 1990 vse ruske republike razglasile suverenost. Marca 1991 so pripravili tudi referendum o ohranitvi SZ, kjer se je 76 odstotkov udeležencev sicer izreklo za ohranitev, a so Litva, Latvija, Estonija, Moldavija, Gruzija in Armenija referendum bojkotirale in nato zapustile SZ.
Notranji spori v KP med reformisti in konservativci so avgusta 1991 pripeljali tudi do poskusa državnega udara reakcionarnih sil, vendar je tedanji predsednik Ruske SFSR Boris Jelcin, ki je bil dva meseca pred tem, junija 1991, izvoljen na splošnih volitvah, prevzel vso oblast na ozemlju Rusije in vojsko pozval, naj ne ukrepa proti državljanom. Po množičnih demonstracijah v Moskvi in večdnevnem obleganju prevratnikov je nato kongres ljudskih odposlancev 5. septembra 1991 razglasil konec dotedanje ZSSR in njeno preoblikovanje v zvezo neodvisnih držav.
Enajst nekdanjih sovjetskih republik z izjemo treh baltskih in Gruzije je nato 21. decembra 1991 v tedanji kazahstanski Alma Ati, današnjemu Almatyju, ustanovilo Skupnost neodvisnih držav, Ruska SFSR pa se je preimenovala v Rusko federacijo in kot edina prevzela vlogo naslednice nekdanje velike skupne države. Po skoraj 70 letih je Sovjetska zveza, po mnenju mnogih političnih in socioloških analitikov eden največjih socialnih eksperimentov v zgodovini človeštva, prenehala obstajati, njena naslednica Rusija pa si po hudi gospodarski krizi, ki je sledila razpadu države v 90. letih, še danes ni povsem opomogla in kljub naporom v svetu še vedno ni dosegla veljave in moči nekdanje mogočne predhodnice, ki je krojila usodo sveta in vsega človeštva.
