Sneguljčica je namreč druga, predelana inačica originalne zgodbe. Avtorja, brata Jakob in Wilhelm Grimm, sta sklenila, da original nekoliko spremenita, ker bi bralce v tistih časih, v začetku 19. stoletja, šokirala zgodba, v kateri bi se mati kraljica grdo obnašala do lastne hčere. Zato sta hudobno mamo iz originalne inačice zamenjala z mačeho, s katero naj bi se oženil Sneguljčičin oče po smrti prve soproge.
Dejanje bratov Grimm je po Heinrichovem mnenju povsem upravičeno, kajti pojem hudobne matere ni bil sprejemljiv za puritansko družbo 19. stoletja. Na konferenci o pravljicah se je zbralo okoli 400 strokovnjakov za to področje, pripovedovalcev in univerzitetnih profesorjev, bilo pa je tudi mnogo otrok in odraslih, ki so v baročnih cerkvah in knjižnicah poslušali pravljice o hrabrih princih, začaranih dvorcih, dobrih kraljih in o navihanih vilah. Strokovnjaki so ob tej priložnosti poudarili, da je vloga pravljic in zgodb poučevanje prebivalstva o moralnih vrednotah. Nekoč so se pravljice pripovedovale med odraslimi in so bile izredno učinkovit način izobraževanja neukega prebivalstva o moralnih vrednotah, obnašanju, vzgoji otrok in negovanju prijateljstva. Danes jih pripovedujejo predvsem otrokom, vendar z istim ciljem. Otroci namreč precej lažje sprejemajo življenjske vrednote - o pozitivni vlogi dela, zaupanju, prijateljstvu, o dobroti do bližnjega - s poslušanjem pravljic, kot pa če bi jim to razlagali na suhoparen način in z grožnjami, je prepričana Jutta Limbach, predsednica Nemškega kulturnega inštituta Goethe.
