Z našim letalskim prevoznikom pa smo bili na urjenju pilotov v nemškem Frankfurtu. Dvakrat letno morajo piloti na realističnem simulatorju letenja odvoziti po osem ur v razmerah, ki jim jih njihovi inštruktorji zagrenijo do konca in še naprej. Simulatorji letenja so zelo dragi, stanejo vsega nekaj manj kot letala. V primeru airbusov 320 (ki jih ima tudi Adria Airways), je za simulator letenja treba odšteti 35 milijonov ameriških dolarjev. Je pa šolanje na njih za vsakega pilota vsakih 6 mesecev nujno, kakor zahteva evropska zakonodaja.
Okolje, ki ga v simulatorjih ustvarijo, je tako rekoč identično tistemu v pilotski kabini letala, vključno s sliko in gibanjem, celo zvoki so pilotom domači. Enak je izgled, enaki inštrumenti, ki so točno tam, kjer so v kabini, celo pogled skozi okno daje vtis resničnega leta. Simulator se nagiba v osmih oseh, ob pospeševanju pa vas kot v pravem letalu prilepi na sedež.
Pri nekaterih manevrih in situacijah je simulator še bolj energičen, kot se letalo obnaša v resnici.
Predvsem v simulatorjih vadijo postopke ob nemogočih scenarijih, denimo odpovedi motorjev ali požare v letalu, ki jih je drugače, ne da bi koga ogrožali, skoraj nemogoče izkusiti. Izpit traja kar štiri ure, med tem časom pa skoraj ni scenarija, ki ga posadka in inštruktor ne bi preigrali. In iz vseh se je treba, da na koncu dobiš žig v pilotsko licenco, nekako izvleči. In standard izobraževanja je pri nas visok, saj vsak pilot doživi skupaj 16 ur simulatorja letno.
Zato se potniki na Adrijinih letalih lahko počutimo varne. Računamo namreč lahko, da se bodo piloti, ko se bodo enkrat res znašli v težavah, znašli. Velika verjetnost je namreč, da so piloti odpoved motorja, požar, ali strah pred bombo, nekoč že doživeli. V simulatorju namreč.
