Šeruga sredi ničesar

S Kajo sva srečno in brez težav prispela v sirski Damask. Za nama je dvanajst dni ter dobrih 4200 km poti čez Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo in Turčijo.

Pravzaprav sva norela in temu bi komajda že lahko rekel tisto pravo potovanje. A sreče ni bilo vredno izzivati, saj so bili krasni dnevi poznega oktobra prelepi, da bi lahko verjela v njihovo večnost.

Dnevno sva zato prevozila med 600 in 700 km dnevno, dokler naju ni na jugu Turčije ustavil prvi dež. A ni bilo sile; zame me ni skrbelo, Kaja je pa očitno tudi zelo trpežna in preverjena sopotnica. &187;Ni problema, fotr, greva. Boljše od tega očitno ne bom,&171; je dejala. Zadnjih sedem dni pa stoka, da ne želi nazaj domov in v šolo (tretji letnik na bežigrajski gimnaziji). Očitno ji zadnji sedež motorja dobro dene.

Preko hribov in med kamnitimi vasicami sva v Siriji pred tremi dnevi prispela v tisto pravo puščavo in Beduini nama mahajo za cesto in vedno znova kličejo: &187;Čaj, mister, čaj?&171; Sirci so eni najbolj gostoljubnih in prijetnih ljudi, kar sem jih na svojih poteh spoznal. Teroristi? He he. Že mogoče, ampak s čajem!

Danes, 2. novembra, sva prispela v Damask. Opolnoči bo Kaja z letališča krenila proti domu. Sam bom manj kot dva tedna. Romana, preverjena sopotnica z neštetih poti, namreč prihaja sredi novembra v Kairo in skupaj se bova prek Egipta ter Sudana zapeljala do etiopske Addis Abebe. Tja prihaja tudi mini ekipica s POP TV in začelo se bo spet povsem novo obdobje te poti.

Potovanje polno prijetnih dogodivščin

Kakšne težave? Voziva kot profesorja, vreme je prijetno in toplo jesensko (kar je v puščavi milina) in motor (BMW GS 1200 Adventure) dela ko urca &8211; le bencin mu dolivam in pol litra olja - do zdaj.

Spoznala sva cel kup prijaznih ljudi in krasnih krajev, a kot rečeno: potovanje se šele počasi začenja. Zares pa ga bom začutil verjetno šele na severu Sudana, ko bo za mano še zadnji trak asfaltne egipčanske ceste. Potem pa &8211; prava Afrika, tista pristna j*** sredi ničesar, s peskom, kamni in brezpotji, ki pa me bodo vodila med ene najbolj enkratnih ljudi današnjega časa. Res, tistih krajev se pa iz srca veselim.

In to je to. Imejte se skrajno lepo. Naslednje javljanje bo enkrat proti koncu decembra iz Etiopije, ko se z novimi informacijami domov vrne Romana. Inšalah, bi rekli prebivalci iz teh krajev. Če bo bog dal! In hvala Alahu, da je v tem življenju in na teh poteh še kaj bolj pomembnega, kot vsak večer ždeti nekje pred internetom in se javljati širnemu svetu 'iz neke popolne divjine'. Z javljanji torej ne bom pretiraval. Naj se življenje najprej zgodi, pa bomo potem o njem govorili.

Srečno, kakopak!