'Samo, če imaš znanje o svojem telesu, lahko nadzoruješ svoje življenje'

Gre za izobraževalno-informativno razstavo, postavljeno v lepo muzejsko okolje. "Vsi imamo telo, težava pa je, da o njem ne vemo dovolj. Če bi razumeli, kako deluje naše telo in kako so stvari med sabo povezane, bi lahko živeli bolj zdravo. Če imaš to znanje, lahko nadzoruješ svoje življenje. Če ga ima nekdo drug, ga ne moreš. Moj cilj je ljudem pokazati, kako točno deluje telo, tako da bodo lahko pri 90 letih zunaj plesali salso namesto bili doma na vozičku. Če bodo ljudje z določenimi navadami začeli že v mladosti, jim bo to zelo koristilo na dolgi rok," nam je povedala mednarodna predstavnica in soustvarjalka razstave Heidi Pinchal. Ob tem pa opozarja na še eno drugo, a zelo pomembno, sporočilo razstave. "Navzven smo črni, beli, rdeči, rumeni, navznoter pa smo vsi rožnate barve. Navznoter smo vsi bolj ali manj enaki."

Soustvarjalki razstave se zdi človeško telo nadvse fascinantno. "Človeško telo je najbolj kompleksni računalnik na svetu, a še naprej funkcionira, četudi 60 odstotkov preneha z delovanjem. Poskusite to narediti z mobilnim telefonom ali z računalnikom. Če iz njega vzamete samo en delček, bo nehal delovati. Telo pa kompenzira. Nekateri organi – denimo jetra - se celo povsem regenerirajo. Če si zlomite kost, pa je ta ob zacelitvi na zlomljenem mestu trša, kot je bila prej. Pa črevo, ki je tako dolgo, a 'spravljeno' na takšen majhen prostor. In maščoba, ki nam pomaga izolirati in obložiti organe. Zelo suhi ljudje imajo zato težave s črevesjem, saj niso dovolj obloženi. Kakšen čudež je to!," svojega navdušenja ne more skriti Pinchalova.

Razstavljenih več kot 250 primerkov, 25 celih človeških teles in drugih anatomskih primerkov, med njimi tudi veliko obolelih organov, je obdelanih s posebno metodo – t. i. polimerno tehniko ohranjevanja, ki omogoča vpogled v pravo človeško telo. Polimerna tehnika ohranjevanja je sestavljena iz štirih delov. Najprej dajo primerek v aceton, ki iz telesa odstrani vso vodo. Nato ga dajo v polimerno kopel, v kateri plastika zapolni vse odprtine, kjer je bila prej voda. Potem ga osušijo in secirajo. Za en primerek je včasih potrebnih tudi do 18 mesecev dela. Čeprav je ves postopek tudi precej drag, pa je na dolgi rok veliko bolj koristen. Študenti medicine se namreč učijo na truplih, ki so zaradi formaldehida zelo toksična, zaradi česar jim ne smejo biti izpostavljeni predolgo časa. En kadaver lahko tako izobrazi od 25 do 50 ljudi. Ti primerki pa lahko izobrazijo milijone in jih imamo za vedno. Najtežja organa za ohranjanje sta zrklo in možgani zaradi velike vsebnosti količine vode. Možgani se tako skrčijo za 20 do 30 odstotkov, srce pa ostane enake velikosti, kot je bilo, ko je še bilo v človeku.

Razstavljena trupla prihajajo iz Anatomical Sciences & Technologies Foundation. "Trupla so izposojena. So v nikogaršnji lasti. Telesa so donirana, in to po istem postopku, kot se donirajo po vsem svetu, vključno z ZDA. Ko se bodo razstave, ki so na ogled po vsem svetu (trenutno so v 18 državah) zaprle, bodo šla trupla v hongkonški muzej, za katerega sicer še zbirajo sredstva. Mi smo naša telesa dobili pred sedmimi leti. Vsako telo in vsak organ je nato pregledal znani ameriški forenzični zdravnik Walter Hofman, saj smo se želeli prepričati, da so vsi umrli naravne smrti, oziroma da njihove smrti niso bile sumljive," poudarja Pinchalova.

Ogled razstave svetuje vsem, ob tem pa dodaja, da otrokom ni potrebno vedeti, da gre za prava človeška trupla. "Otroci so navdušeni nad razstavo. Edina stvar, na katero opozarjam starše, je, naj bodo pripravljeni na kopico vprašanj. Zelo majhnim otrokom tudi ni potrebno vedeti, da so bili eksponati nekoč pravi ljudje. Videti so plastični, nimajo vonja, nikjer ni nobene krvi. To je res odličen način, da jim pokažemo, kako je znotraj vse skupaj povezano. Veliko je tudi obolelih organov, tako da lahko vidite, kakšen je učinek pljučnega raka, raka jeter, tumorjev, žolčnega kamna, obolelih ledvic … Na ogled je tudi primer zamenjava kolena in kako bi izgledala operirana hrbtenica. Ko morajo ljudi na operacijo, si namreč ne zapomnijo vsega, saj po navadi vse skupaj poteka zelo hitro, poleg tega pa so takrat pod stresom. Velikokrat se mi zgodi, da ljudje po razstavi pridejo do mene in mi rečejo: 'To imam notri? Neverjetno.' Tudi vpogled v reproduktivne sisteme je zelo zanimiv. Ljudem veliko pomaga, če lahko stvari vidijo takšne, kot so v resnici, ne pa na modelu. Otroke zelo fascinira želodec – saj jim ni jasno, kako lahko takšno količino hrane 'spravijo' v tako majhen prostor. Razstava je zelo koristna tudi za športnike. Imamo recimo lokostrelca, pri katerem se dobro vidi, da pri tem ne 'delajo' samo roke, ampak celo telo, tudi boki in noge. Zaradi tega je tudi zelo pomembno, da pred vadbo ogrejemo vse telo. Koristna je tudi za umetnike, saj jasno vidijo zgradbo človeka. Pa tudi za maserje in zdravnike. Te takoj spoznaš, saj si zelo podrobno ogledujejo telesa. Kardiolog denimo redkokdaj po specializaciji še vidi koleno," pravi Pinchalova.

Na razstavi je prikazana tudi zgodovina anatomije, proces, kako smo se učili te stvari. "Vpogled v notranjost človeka je bil vrsto let nemogoč pa tudi prepovedan. Znanje o človeškem telesu so nam najprej dali umetniki, ki so upodabljali človeška telesa. Secirati so jih morali na skrivaj zaradi nasprotovanja cerkve, vedeli pa so, da to morajo storiti, če želijo narediti anatomsko pravilno sliko oziroma skulpturo. Šele leta 1852 so dovolili študij anatomije na ljudeh, ki so že umrli. Vrsto let so imeli to znanje o človeku le zdravniki. Zdaj pa ga lahko imamo s to razstavo vsi," pravi Pinchalova in dodaja, da je naša dolžnost, da se seznanimo z našimi telesi in o tem podučimo tudi naše otroke.

Soustvarjalki razstave je še v posebno veliko veselje, če se kdo zaradi ogleda razstave odloči spremeniti svoje življenje. "Veliko se jih odloči prenehati s kajenjem, saj vidijo, kakšna je razlika med zdravimi in kadilskimi pljuči. To mi je v veliko veselje. Naš cilj je, da svet naredimo boljši," poudarja Pinchalova.

Razstava bo na ogled do 3. julija. Ponujajo tudi vodene oglede, v prihodnje pa načrtujejo tudi vodenja zdravnikov, slikarjev itn. Priporočajo jo tudi vsem šolam. Tem ponujajo dejavnosti pred ogledom razstave, 2-3-urni ogled in dejavnosti po ogledu. Na sami razstavi so sicer tudi vodiči z medicinskim znanjem, ki pomagajo pri morebitnih vprašanjih. Fotografiranje ni dovoljeno, spodbujajo pa umetnike, da slikajo in skicirajo razstavljene eksponate.