Retrospektivo, ki so jo pripravili v sodelovanju Japonsko fundacijo v Slovenski gledalci lahko spremljajo do petka, 29. novembra v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in in v dvorani Slovenske kinoteke. Pregled japonskega filma zadnjih let sestavlja 14 prezrtih izdelkov, ki so bili v preteklih letih pri pripravi LIFFE-ja sicer na seznamu najbolj zaželenih, a so iz končnega izbora izpadli zaradi prezasedenosti filmskih kopij.
V program retrospektive so uvrščeni naslednji filmi: Avgust v vodi Soga Išije, Kresnica Naomi Kawase, Skozi prehod Šinjija Aoyame, Topla voda pod rdečim mostom Šoheje Imamure, Razdalja Hirokazuja Koreede, Pištolarska opera Seijuna Suzukija, Dvojčka Šinye Tsukamota, H-Story Suwe Nobuhire, Brez spomina Hirokazuja Koreede, Gorjani Naomija Kawaseja, 7/25 Wataruja Hayakawe in Obiskovalec Takašija Miikeja.
Po tako imenovanem zlatem obdobju petdesetih in dobi politično-umetniških eksperimentov šestdesetih let se je zazdelo, da je japonska kinematografija obtičala na mestu in da je njena podoba doma in na tujem v zatonu. V sedemdesetih in osemdesetih so japonski filmi na tujih festivalih občasno poželi kakšen uspeh, vendar je šlo praviloma za izdelke že uveljavljenih mojstrov, kot sta Akira Kurosawa in Šohei Imamura, kar je le še poglobilo vtis, da filmi mlajših ustvarjalcev preprosto niso dobri. Situacija je bila v resnici popolnoma drugačna, saj je prav v tistem obdobju na Japonskem ustvarjalo veliko število izjemnih avtorjev, vendar njihovi izdelki po čudnem spletu naključij niso prepričali odgovornih za promocijo japonskega filma v tujini.
V zadnjem desetletju se je stanje spremenilo, še posebej po mednarodnih festivalskih uspehih avtorjev nove generacije. Ta se zaveda odločilnega pomena, ki ga imajo tuji filmski festivali pri pridobivanju novih možnosti za snemanje doma. Tuja priznanja pa so na veljavi lahko pridobila samo zaradi spremenjenega pogleda na japonski film in njegov kulturni kontekst. Japonski filmi petdesetih in šestdesetih so si mednarodno slavo pridobili izključno kot čisti umetniški izdelki, ki so na bipolaren način dokazovali prepričanje o univerzalnih vrednotah humanizma in obenem utrjevali podobo Japonske v svetu kot eksotične dežele. Morda nekateri sodobni japonski filmi - kot na primer Suzaku: tih, umirjen portret podeželskega življenja v režiji mlade Naomi Kawase, ki je leta 1997 v Cannesu prejela zlato kamero za najboljši prvenec - vsaj košček svojega uspeha dolgujejo starim predstavam. Po drugi strani si filmi kot srhljivka Avdicija Takašija Miikeja, ki je leta 2000 v Rotterdamu prejela vrsto priznanj, utirajo povsem svojo pot in nimajo nobenega opravka s starim pojmovanjem. Kritične pozornosti pa danes v svetu seveda ni deležen le japonski žanrski film, pač pa tudi umetniški izdelki, ki kritično obravnavajo prav paradigmo univerzalnega humanizma.
Morda je najbolj zanimiv trend sodobnega japonskega filma povečanje zanimanja za "drugega", pri čemer kot merilo drugačnosti izstopa vprašanje identitete v vseh možnih manifestacijah, je sporočil Jurij Meden iz Slovenske kinoteke.
