Violin Stradivari, ki že več stoletij s svojimi sladkimi zvoki navdušujejo glasbenike in s svojo lepoto zbiralce, namreč, kar se tiče kvalitete, ni uspel prekositi še noben izdelovalec tovrstnih inštrumentov.
Znanstveniki poskušajo odkriti predvsem, zakaj so ti inštrumenti tako enkdatni. Bruno Frohlich iz Nacionalnega prirodoslovnega muzeja (National Museum of Natural History), ki deluje pod okriljem omenjene institucije, se je posvetil proučevanju primerkov iz 17. stoletja, pri čemer je uporabljal posebno rentgensko aparaturo. Frohlich, ki se sicer posveča antropologiji, aparaturo uporablja tudi za proučevanje mumij, skeletov in številnih drugih predmetov. Instrumente je Frohlichu v proučevanje zaupal Gary Sturm iz Muzeja ameriške zgodovine (Museum of American History), ki je v neposredni bližini prirodoslovnega muzeja. Frohlich naj bi analiziral tipe lesa, kako so sestavljeni posamezni kosi, lepila, ki so jih pri tem uporabljali, in druge detajle. Frohlich je ugotovil, da so Stradivarijevi instrumenti, ki so zelo lahki, utrjeni od znotraj tako, da prenesejo zelo energično ravnanje z njimi.
Ugotovil je tudi, da lesa niso ukrivljali pod paro, kot to počnejo nekateri izdelovalci. Kar se tiče lepil in dekorativnih elementov, ki so jih proučevali v Smithsonian centru za raziskave materialov in izobraževanje (Smithsonian Center for Materials Research and Education), so znanstveniki odkrili, da so temne dekoracije na robovih nekaterih violin narejene s šelakom, materialom, ki ga pridobivajo iz smole vzhodnoindijskega drevesa iz rodu Ficus. Raziskave so tudi pokazale, da so Stradivarijeva čela narejena popolnoma drugače kot violine. Le-ta so namreč iz zelo tankega lesa in imajo manj ojačitev, pravi Frohlich. Ojačitve po njegovih besedah tudi niso potrebne, saj inštrument med igranjem nanj miruje, medtem ko glasbeniki violino včasih premikajo zelo energično. Rentgenska aparatura je vredna 500.000 dolarjev in znanstvenikom omogoča, da pogledajo v notranjost različnih predmetov, ne da bi jih pri tem poškodovali. Vendar pa je aparatura v osnovi nastavljena na gostoto človeškega telesa, tako da jo je potrebno za proučevanje različnih predmetov vsakič znova nastaviti na njihovo gostoto materiala.
