Na predvečer godu v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinaša darila, praviloma tista, ki so jih otroci kot želje že prej zapisali v pismu in ga pustili na okenski polici. Več dobijo tisti otroci, ki so bili pridni.
Otroci njegova darila najdejo v skledah, nogavicah, coklah, čeveljčkih ali copatah. Miklavža na poti spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi: hudiči, parkeljni, zlodeji, ki simbolizirajo mrtvece in demone, ki so se po krščanskem pojmovanju spremenili v hudobne duhove ter kot Miklavževi spremljevalci kaznujejo poredne otroke.
Miklavž namreč ne prinaša le lepih daril: pridne otroke nagrajuje, za nemarnost pa otroke prepusti kaznim parklejnov. Vsaka miklavževina mora vsebovati tipične Miklavževe simbole, jabolka, orehe in suho sadje, poredni otroci pa prejmejo šibo.
V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj - Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim, a starejšim staršem, ki sta kmalu po sinovem rojstvu umrla.
Nikolaj - njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva - je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji. Legenda pripoveduje, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Končno so sklenili, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj.
Proti koncu 10. stoletja je legenda o sv. Nikolaju prodrla tudi v Nemčijo, nadvse priljubljen pa je postal na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in s številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo otroci. Nizozemskega Miklavža, ki po verovanju tamkajšnjih otrok med letom prebiva v Španiji, so kasneje prevzeli Američani - postal je znameniti Santa Claus, božiček.
Miklavž je izgubil pomen v Evropi v času reformacije v 16. stoletju, ko protestanti niso več pristajali na obdarovanja. Zamenjal ga je božiček, ki je svojo priljubljenost ohranil vse do danes.
Še vedno pa sv. Nikolaj vodi v številu njemu posvečenih cerkva - teh je v Sloveniji blizu 200, hkrati pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije. Za svojega zavetnika so ga namreč izbrali ljubljanski ribiči in čolnarji, ki so živeli v bližini cerkve in jo poimenovali po svojem patronu. Priljubljenost sv. Miklavža se kaže tudi v številnih umetnostnih spomenikih, srednjeveških freskah in poznejših umetninah, ki upodabljajo prizore iz njegovih legend ali ga predstavljajo kot škofa, kakršen živi v predstavnem svetu neštetih rodov.
Pričakovanje Miklavževega prihoda je vedno spodbujalo otroško domišljijo skoraj po vsem Slovenskem; rdečo zarjo si ob večerih pred miklavževim otroci še vedno razlagajo tako, češ da Miklavž peče piškote.
