V muzeju zaposlen Vincenzo Perugia si je 21. avgusta leta 1911 zagotovil vstop v sicer tisti dan za javnost zaprto stavbo. Kraja slike zanj ni bila pretežko delo, saj je sam izdelal stekleni okvir, ki je varoval slavni portret. V nekaj sekundah je snel sliko, ki je nastala med letoma 1502 in 1506, ter se z njo uspešno podal iz stavbe.
Da slika manjka, sta šele naslednji dan ugotovila umetnika, ki sta želela naslikati njeno kopijo, našla pa sta zgolj prazen zid. Iskanje po muzeju ni odobrilo sadov, prav tako ne policijska preiskava. Na steklenem okvirju so sicer našli odtis palca, a tega niso uporabili. Kraja znamenite umetnine je odnesla takratnega direktorja muzeja.
Dve leti je Perugia sliko skrival v svojem malem pariškem stanovanju, nato pa jo je začel ponujati trgovcem z nepremičninami v domači Italiji kot simbol nacionalnega ponosa. Zgodba se je začela razpletati, ko je s ponudbo presenetil trgovca Alfreda Gerija. Ta je želel preveriti avtentičnost slike, zaradi česar se je s Perugiem sestal v nekem firenškem hotelu. Ko se je slika izkazala za pristno, so Perugia aretirali.
Italijanu so – na njegovo srečo – sodili v domači državi ter mu prisodili le nekaj več kot leto zapora, kasneje pa so kazen znižali na sedem mesecev. Perugia je vztrajal, da je bil njegov edini motiv domoljubje. Kljub vsemu pa številni dvomijo o tako preprosti razlagi ene največjih tatvin v zgodovini umetnosti.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.