Cerkev praznuje ta praznik že od 4. stoletja kot poseben pomladanski praznik, navezuje pa se na starejši judovski praznik, na judovsko veliko noč, pasho, s katero se Judje spominjajo rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Pasha pomeni obed ali jagnje, ko so Judje obhajali sveti obed z žrtvovanjem jagnjeta. Kasneje je postalo jagnje simbol za Kristusa kot osebe, ki se žrtvuje za druge.
Začetek velikega tedna sicer predstavlja cvetna nedelja, teden dni pred veliko nočjo, priprave na praznik pa potekajo skozi 40-dnevni postni čas, ki se začne na pepelnično sredo in je namenjen premišljevanju o skrivnosti odrešenja.
V četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, se verni spominjajo Kristusove zadnje večerje, med katero je postavil zakrament evharistije, pa tudi začetka njegovega trpljenja. Na ta dan je bil Kristus izdan in v katoliški cerkvi se z njim začne sveto tridnevje kot simbol oznanjevanja "Gospodove smrti".
Po evangelijskem izročilu je Jezus umrl na križu v petek ob treh popoldne, še isti večer so ga tudi pokopali, ker je bila sobota strog dan počitka. Veliki petek je edini dan v letu, ko ni maš, temveč potekajo le obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt. Ta dan je tudi strogi post.
Na veliko soboto potekajo čez dan molitve ob božjemu grobu, ki ga uredijo v cerkvah. Verni ta dan prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi (prekajeno meso, potico, pirhe, hren...), ki jih bodo zaužili v nedeljo, na velikonočno jutro.
Med cerkvene obrede velike sobote sodi tudi blagoslov ognja. Zvečer pa se začne velikonočna vigilija oziroma bedenje, ki jo spremljajo posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ti vključujejo tudi obnovitev krstnih obljub in krst katehumenov - odraslih, ki so se odločili za sprejem katoliške vere. Velikonočna nedelja, dan torej, ko naj bi Jezus Kristus ob prvem jutranjem svitu vstal od mrtvih, se začne s slovesno procesijo, sveto mašo, nadaljuje pa se z velikonočnim družinskim zajtrkom.
Praznovanje se ne konča na velikonočno nedeljo, temveč vsaj v bogoslužnem pogledu traja še ves teden. V okviru cerkvenega leta pa se velikonočni čas konča šele na binkošti, 50 dni po veliki noči. Štirideset dni po veliki noči pa v cerkvi obhajajo tudi Gospodov vnebohod. Posebno so v tem času poudarjene nedelje, imenovane kar velikonočne nedelje.
Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca že več stoletij, sprva verjetno rdeče barve, kar kaže tudi ime za velikonočno jajce, pirh, kar naj bi v madžarščini pomenilo rdeče (piros), ista beseda pa v grščini pomeni ogenj. Jajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi pisanice ali pisanke, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po vsej Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi s pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo.
