Pletersko hruško obdajata predvsem molitev in tišina

Pleterje ležijo ob vznožju Gorjancev, na severu pa jih obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je dva kilometra oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno tri metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta. Gre za edino še delujočo kartuzijo v Sloveniji.

Ime ''kartuzija'' sicer izhaja iz imena francoskega kraja Chartreuse pri Grenoblu, kjer je leta 1084 sveti Bruno s šestimi tovariši ustanovil prvi samostan kartuzijanskega reda.

Kartuzija Pleterje je bila četrta in hkrati zadnja ustanovljena slovenska kartuzija. Kot rečeno, je bila ustanovljena leta 1403, osnovno dotacijo in ustanovno listino pa je Herman II. izdal leta 1407. Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokončno zgrajen šele leta 1410 (tega leta so bile Pleterje tudi inkorporirane v red), medtem ko je bila samostanska cerkev končala šele leta 1420. Sodelovanje celjskih grofov (pozneje knezov) pri delovanju samostana je označevalo ''obdobje najintenzivnejše rasti te ustanove''. S smrtjo Ulrika II. (1456), ko so propadli Celjani, se je začelo tudi počasno zamiranje samostana. Temu so v veliki meri pripomogli še številni turški vpadi, saj se je kartuzija nahajala ob pomembni prometni poti. Leta 1471 so tako požgali samostanska poslopja, večkrat pa so opustošili samostansko posest in pobili oz. odpeljali podložnike. Kartuzijo so obnovili in jo utrdili z obzidjem.

V drugi četrtini 16. stoletja pa so začeli na področju kartuzije naseljevati tudi Uskoke, tako da se je kartuzijanska posest spet zmanjšala. Zaradi materialnega in duhovnega razpada kartuzije se je nadvojvoda Ferdinand II. leta 1593 odločil, da Pleterje odvzame kartuzijanom in ga da jezuitom iz Ljubljane. S tem se je končala za dolgo časa delovanje kartuzije v lasti kartuzijanov.
Šele leta 1899 je kartuzijanski red odkupil bivšo kartuzijo (medtem je že postala zasebna last) in do leta 1904 je potekala obnovitev samostana. 4. novembra tega leta so pletersko cerkev posvetili Mariji "Prestol Svete Trojice".

Med drugo svetovno vojno so leta 1943 partizani napadli samostan in požgali večino (17) celic.

V samostanu sta ohranjeni bogata knjižnica (5000–6000 knjižnih enot) in likovna zbirka. Najkvalitetnejše slike mojstrov 17. do 19. stoletja so kot Pleterska zbirka na ogled v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki.

V Pleterjah je nekaj časa živel Josef Ressel (1793–1857), izumitelj ladijskega vijaka, ki je tu leta 1816 nastopil svojo prvo službo kot gozdarski strokovnjak.

Življenje menihov
Meniški bratje, imenovani bratje laiki, živijo v okviru kartuzije samotarsko življenje. Vsak od približno desetih bratov in patrov opravlja točno določeno delo, ki mu je bilo zaupano. Približno sedem ur na dan, vsak zase in v tišini, opravljajo različna ročna dela. Življenje brata je tako naravnano k popolni povezanosti in združenosti z Bogom. S pomočjo milosti in predanosti svojemu poklicu naj bi si z vsem srcem prizadevali ohranjati trajen spomin na Boga, bodisi v osami bodisi v delu. Njihova domovanja – enostanovanjske celice, so zelo skromna in preprosta, razdeljena na dva dela, namenjena spanju ter duhovnosti. Tudi hrana je skromna, ki pa je skrbno pripravljena. Na njihovem jedilniku ni mesa, razen rib, ki jih gojijo sami v bližnjih potokih. Enkrat tedensko, navadno ob petkih, preživijo tisti bratje, ki to želijo, dan le ob kruhu in vodi. V času posta in adventa jedo le enkrat na dan ter se hkrati odrečejo tudi mlečnim izdelkom.

Za pridružitev vsakršni skupnosti je potrebno nemalo poguma, prav tako tudi za vstop v samostan, kamor se možje podajo brez vnaprej zagotovljenega lastnega zadovoljstva in sreče – razen te, ki jo daje vera. Vsak kandidat, ki se želi pridružiti samostanu, mora v osnovi biti veren katoličan z urejenim verskim življenjem in vsaj osnovno versko izobražen. Pripravljen mora biti tako psihično kot fizično na nadaljnjo samotarsko življenje. Eden najpomembnejših pogojev za vstop v skupnost pa je, da mora vsak posameznik Boga ljubiti bolj kot sebe, šele nato se lahko pod vodstvom magistra novincev preizkusi v življenju meniškega brata.

Kartuzijanski red je sestavljen iz generalnega kapitlja, ki je na čelu reda, na katerem se zberejo vsaki dve leti vsi priorji. Izven generalnega kapitlja vodi red general, ki ga izvoli skupnost Velike kartuzije in ki je obenem tudi njen prior. Skupnosti v posameznih hišah si prav tako same izvolijo svojega priorja.

Družijo se predvsem pri molitvah
Ker meniški bratje preživijo večino svojega meniškega življenja v celicah, v tišini in osami, jim liturgija predstavlja skoraj edini vir družbe. Ob delavnih dneh, kadar zazvoni k molitvi, se vsi menihi zberejo v cerkvi trikrat na dan. Ponoči k jutranjicam in hvalnicam, ki skupaj trajajo tudi do tri ure, zjutraj k zborni maši ter popolne k večernicam. Zborna liturgija vedno poteka v latinščini ob petju, brez vsakršne instrumentalne spremljave. Skupni molitvi nato sledi molitev v samoti, ko si menihi prizadevajo k združitvi z Bogom. Bratstvo pride v večji meri do izraza ob koncu tedna, v nedeljo ter ob slovesnih praznikih. Takrat menihi mašujejo skupaj v cerkvi ter med kosilom v refektoriju, ko eden od bratov glasno bere duhovna besedila. Enkrat mesečno pa imajo bratje v klavstru na voljo daljši sprehod, v parih, zunaj samostanskega obzidja, kjer hodijo menjaje, da lahko vsak izmed bratov govori z vsakim. Razen teh sprehodov in drugih nujnih primerov, kot je obisk zdravnika, menihi nikoli ne zapustijo samostanskega območja. Tudi obiski staršev in sorodnikov so omejeni le na en obisk letno, in še to največ za dva dni skupaj.

Kaj izdelujejo?
V samostanu izdelujejo različne stvari. Poleg izdelkov suhe obrti je najbolj znano žganje pleterske hruške, pridelujejo pa tudi cviček, pleterski brinjevec, pletersko grenčico in cvetlični med.

Danes po vsem svetu živi približno 400 kartuzijanov in kartuzijank v 21 hišah: 16 moških in pet ženskih. Pet hiš je v Franciji oz. Španiji, štiri v Italiji, po ena pa v Angliji, Argentini, Braziliji, Južni Koreji, Nemčiji, na Portugalskem, v Sloveniji, Švici in ZDA. V teku je tudi ustanovitev druge kartuzije v Južni Koreji.