Plešaste medvedke iz Leipziga

Množice radovednežev se te dni zgrinjajo v živalski vrt v Leipzig, da bi bile priča nenavadnemu prizoru: plešastim medvedom. Natančneje, medvedkam. Dolores, Lolita in Bianca so izgubile že večino dlake, najhuje pa je prizadeta prva, ki je razen nekaj šopov dlak okoli vratu popolnoma plešasta.

Že sam pojav je zelo nenavaden, v oči pa bode tudi dejstvo, da so začele dlako izgubljati tik pred zimo, ko bi moral njihov kožuh postajati še gostejši kot sicer. Veterinarji iščejo odgovor, a zaman. Ugotovili so le, da živali trpijo tudi za srbečico, drugače pa so popolnoma zdrave.

Za nasvet so povprašali kolege v živalskih vrtovih po svetu in ugotovili, da imajo tudi drugi podobne težave. Prvič so jih opazili pred dvema letoma. Mednarodna skupina strokovnjakov zdaj išče zdravilo oziroma kakršno koli rešitev.

Plešaste, ker niso navajene na naše podnebje?

Direktor Mednarodnega sklada za medvede Gerard Baars meni, da bi vzrok za plešavost lahko iskali tako v hrani kot tudi v podnebnih razmerah, ki jih medvedje niso vajeni. Zato predlaga: živalski vrtovi naj poskušajo čim bolj posnemati njihovo naravno okolje, se pravi gorski svet v vlažnem tropskem pasu. V Leipzig pa sporoča, naj se na prihajajočo zimo še posebej dobro pripravijo. “Medvedi naj ne bodo na prostem, posnemati je treba tropsko podnebje z visokimi temperaturami in vlažnostjo ter poskrbeti, da bo na tleh vedno debela plast slame,” je dejal.

Medved naočar ali andski medved

Medved naočar, ki je ime dobil po značilnem vzorcu na obrazu, je edina avtohtona vrsta medveda v Južni Ameriki. Najpogosteje ga je mogoče najti v vlažnih tropskih gozdovih v Andih nad nadmorsko višino 2000 metrov – od tod tudi njegovo drugo ime andski medved. Na svoje okolje se je dobro prilagodil. Ima izjemno oster vonj, pri iskanju hrane pa mu pomagajo tudi dolg in ozek gobec ter šape z ostrimi in dolgimi kremplji. Tako brez težav pride do grižljajev, skritih med vejami dreves ali v špranjah ter se dokoplje do zanj okusnih koreninic.

Koliko predstavnikov vrste še živi v svojem naravnem okolju ne ve nihče, ocene se gibljejo med 2400 in 20 tisoč. Vsekakor so močno ogroženi. V zadnjih dveh desetletjih je izginila kar tretjina njihovega habitata, vsako leto pa ga izgubijo še nadaljnjih šest odstotkov.