Čeprav apostol Peter po izročilu katoliške cerkve velja kot prvi rimski škof, pa naziv "papež" ni pripadal njemu. Izvirno ime apostola Petra je bilo po Markovem evangeliju Simon, ime Peter, kot častni naziv in izraz posebnih pristojnosti, pa mu je po izročilu kasneje podelil Jezus. Apostol Peter je v Rimu, okrog leta 65-67., umrl kot mučenik.
Pred uradno rabo naziva "papež" v okviru latinske cerkve je bilo poimenovanje papa (lat. = oče) že od 3. stoletja dalje častni naziv za škofe, patriarhe in opate, zlasti na Bližnjem vzhodu. Tako ima poglavar koptske cerkve prav tako naziv "papež", čeprav vse od Kalcedonskega koncila leta 451 koptska cerkev ne spada več v okvir latinske cerkve.
Prvikrat je uradni naziv papa v rimsko-katoliški cerkvi dobil rimski škof Siricius (385-399), kot izključni uradni naziv pa je bil predpisan v času rimskega škofa Gregorja I. (590-604).
Z Leom I. (440-461) dobi rimski papež naziv "pontifex maximus" (etimološko = vodilni graditelj mostov, usmerjevalec). Do cesarja Gracijana je imel ta naziv vsak rimski cesar, ki je bil hkrati tudi vrhovni rimski duhovnik.
V srednjem veku se je zaradi medsebojne tekmovalnosti pogosto dogajalo, da si je več papežev lastilo naziv vrhovnega voditelja latinske cerkve. Še v času življenja po kanonih izvoljenega papeža so namreč njegovi nasprotniki izvolili "protipapeža". To se je dogajalo zaradi razkolov v kardinalskem kolegiju, povzročali pa so jih rimski cesarji ali aristrokratske družine s svojimi zahtevami glede imenovanja papežev. Tovrstne posege so kasneje prepovedali z grožnjo ekskomunikacije (izločitve oz. izobčenja iz cerkve).
Po doktrini katoliške cerkve je papež "Kristusov naslednik na zemlji, pastir vesoljne Cerkve, zato ima v moči svoje službe vrhovno, polno, neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi".