Nessijin izdajalski rilec

Ko slon plava, je mogoče na površini vodne gladine videti le njegov rilec in zgornji del hrbta, utemeljuje svojo ugotovitev paleontolog Neil Clark, potem ko je dve leti raziskoval skrivnost domnevne jezerske pošasti. "Zaradi tega so zlahka zamenjali slona s pošastjo," je povedal za britanski časopis Times.

Na obali jezera Loch Ness na severu Škotske so v preteklosti pogosto gostovale cirkuške skupine, ki so to izkoristile tudi za počitek svojih živali, trdi Clark. Začetki sodobnega cirkusa segajo v leto 1790, ko je Philip Astley v Londonu ustanovil 'Konjski teater', sčasoma pa so v podobnih cirkuških skupinah začeli nastopati tudi sloni.

Po Clarkovem mnenju je pri nastanku legende šlo za čisto običajen marketing. Lastnik cirkusa Bertram Mills je zagrabil priložnost za množično publiciteto, potem ko se je eden od njegovih slonov okopal v jezeru. "Sploh ne preseneča, da je Bertram Mills ponujal 20 tisoč funtov vsakomur, ki bi ujel pošast, da bi jo lahko razkazoval v svojem cirkusu," je povedal Clark. "Dejstvo pa je, da je pošast iz Loch Nessa v tistem času že nastopala v njegovem potujočem cirkusu."

Tako je z leti nastajal mit o pošasti, ki živi v jezeru, občasno pa naj bi bilo mogoče na gladini videti njen vrat in del trupa. Tudi očividci iz tistega časa so trdili, da so videli velikansko pošast sive barve.

Legenda o pošasti, ki naj bi živela v jezeru, sčasoma pa so ji dali ljubkovalno ime Nessie, obstaja že vse od 17. stoletja. Novejša evforija videnj pošasti se je začela v letu 1933, od takrat se pojavljajo prepričani očividci in fotografski posnetki domnevne pošasti z dolgim vratom. Samo v lanskem letu naj bi jo videli kar štirikrat.

Dokaza o obstoju jezerske pošasti doslej ni priskrbel še nihče, čeprav imajo zagovorniki teze o Nessie številne privržence po vsem svetu. Clarkove ugotovitve je mogoče prebrati v zadnji izdaji strokovnega časopisa Open Society Geological Journal.