Nekdanji Titov kuhar: Slovenci radi dobro jedo, plačali pa ne bi

Jožef Oseli, eden najbolj cenjenih in mednarodno priznanih slovenskih chefov, je kot član svetovnega združenja chefov brez meja (World Chefs Without Borders - WCWB) na povabilo malteške predsednice Marie-Louise Coleiro Preca obiskal sredozemski otok Malto. Tam je pripravil večerjo, na kateri so zbirali sredstva za otroke s posebnimi potrebami. Ob robu dogajanja smo z njim spregovorili nekaj besed, kuhar pa nam je zaupal tudi nekaj zanimivih prigod. 

Gadafi najbolj pameten, a bi ga zamenjal za misice

Slovenski chef, ki je sicer poleg vplivnih državnikov kuhal tudi za filmske zvezdnice, kot je Sophia Loren, kasneje pa tudi za predstavnice na izboru za Mis sveta, je sicer hvaležen sogovornik, saj je poln zanimiv zgodb in anekdot iz časa nekdanje skupne države. Med drugim je povedal, da je izjemen vtis nanj naredil nekdanji libijski voditelj Moamer Gadafi, ki ga je Tito gostil na Brionih: ‘’Med vsemi kralji in cesarji, ki sem jih stregel v življenju, bolj pametnega človeka kot je bil on še nisem srečal. Drugega ne morem reči, to sem dal skozi. On je recimo opozoril Ameriko, da se pripravlja napad na WTC dvojčka, Američani pa so rekli kaj nam bo ta Gadafi govoril."

Tito je Gadafija obiskal v Libiji na začetku junija leta 1979, torej slabo leto pred smrtjo, ko je v okviru Sredozemske turneje obiskal še takratnega alžirskega predsednika Chadlija Bendjedida in pa malteškega premierja Dominica Mintoffa. "So mi povedali tukaj, da so gostili Tita, in sicer v predsedniški palači, kjer gostijo državniške goste in kjer ima angleška kraljica posebno sobo. Nazadnje je bil princ William tam," je dejal Oseli.

Mintoff, socialistični voditelj laburistične stranke, ki je bil med leti 1955 in 1958 ter 1971 in 1984 malteški premier, je prav tako obiskal Jugoslavijo. Malta je namreč leta 1973 postala članica gibanja neuvrščenih in državi sta začeli sodelovati. Dediščina tistega obdobja se kaže v podobi "stoenk" in "jugotov" (v presenetljivo dobrem stanju), ki jih je sem ter tja še vedno mogoče opaziti na malteških cestah.

Oseli sicer Mintoffa nikoli ni spoznal, saj je zelo verjetno, da ga na slovenskih tleh nikoli ni bilo. Ta je namreč Tita obiskal v Beogradu, znano pa je tudi, da sta voditelja skupaj potovala po Bosni.

Nekdanji Titov kuhar, ki je preživel dva različna politična sistema, pravi, da se s politiko ne ukvarja preveč, ker tudi po nobeni politični poti ni prišel do tu, kjer je sedaj. Dejal je, da imata tako socializem kot kapitalizem prednosti in slabosti, a tudi vsaj eno skupno točko: "Ko je umrl maršal, so vsi jokali, jaz in žena pa ne. Zakaj? Ker sem vedel, da bom moral še 25 let delati. Če si dober, te tako ali tako ne zamenjajo, saj te rabijo. Tako sem govoril že 80. leta. Že osem let sem upokojen pa še bolj delam kot prej."

Na Malto s kranjsko klobaso in hrenom

Še pred dobrodelno večerjo so sicer Oslija povabili v prestižni petzvezdnični hotel Palace v obmorski Sliemi, kjer je skupaj z glavnim chefom Josephom Xuerebom predstavil nekakšno fuzijo malteške in slovenske kuhinje.

Oseli, član prestižne Francoske kulinarične akademije, je s seboj prinesel kar nekaj slovenskih dobrot: slovensko salamo in kranjsko klobaso s hrenom, kot toplo predjed pa so si lahko gostje privoščili tipične istrske testenine fuži s tartufi. Za dve glavne jedi je Oseli pripravil teletino z gobami in ajdovo kašo ter jagnjetino, marinirano v medu, česnu in jogurtu, ki je bila postrežena skupaj s sirovimi štruklji. Na pladnju se je znašel tudi s kruhom polnjen piščanec "a la Metka", jed poimenovana po Oselijevi ženi, ki je z njim prav tako pripotovala na otok. Ostale jedi so bile tipične malteške.

Malteška specialiteta: ne riba, ampak zajec

Ko človek sliši za malteško hrano, bi sprva pomislil, da gre za tipično sredozemsko kuhinjo s poudarkom na morski hrani, a to povsem ne drži. Ena najbolj tradicionalnih malteških specialitet je namreč zajec, bodisi pečen bodisi skuhan.

Oseli, ki se vedno kamor pride dodobra spozna z lokalno kulinariko, je pojasnil, da se je potrebno vrniti v zgodovino: "Vsi se sprašujejo, kaj je s temi zajci? Če se vrnemo sto let nazaj, ko je bil otok manj naseljen, je bilo tu polno zajcev. Hitro so se razmnoževali in ljudje so jih pobijali in jedli." Kasneje so zajce začeli rediti, a povpraševanje v deseti najbolj poseljeni državi na svetu je sčasoma preseglo ponudbo in začeli so jih uvažati, predvsem iz Sicilije.

Slovenski kuharski mojster sicer ni bil presenečen, ko se je seznanil z malteško hrano: "Tukaj v svoje omake namešajo en kup stvari, da sploh ne veš, kaj je notri. Oni mislijo, da če imajo veliko timijana in ostalih začimb, da morajo uporabiti vse. Ni res. Če delaš zajca, uporabi samo žajbelj. Imajo orade, brancine, ampak problem je, ker gor nabutajo preveč česna. Jaz ne vem, če letno uporabim dve glavce česna. Okus je premočen pa še ženske ga ne marajo preveč."

Glede na to, da Malta, sicer članica Evropske unije, velja za nekakšen most med Evropo in Afriko, ne preseneča, da se v kulinariki čuti vpliv črne celine. Predvsem pri sladicah. "Tukaj se tudi čuti vpliv Afrike, zato imajo radi dateljne, na splošno različne oreške," pojasni Oseli. "Radi delajo testo 'tri, dva, ena’: 300 gramov moke, 200 masla, 100 sladkorja, notri pa dajo zmlete datlje. To je maroška zadeva (Maltežani ji pravijo imqaret)." Tipična sladica je tudi helva-tat-tork, ki spominja na turški med.

Oseli je še razkril, da so ga med obiskom malteški kuharji večkrat vprašali, kako naj njihovo hrano dvignejo na višji nivo: "Dejal sem jim, da morajo za osnovo uporabiti francoski pristop, ki pomeni, da da imaš na krožniku sveže, lokalno, domače, z naravnimi omakcami, pa ne več kot štiri stvari na krožniku. In tega mora biti malo. En dan smo šli na večerjo pa so mi dali predjed - ogromno posodo rižote! Moral bi dobiti tri žličke. Hrana je dobra, ampak potrebno jo je nadgraditi, da prideš do top zgodb."

Slovenski gurmani bi imeli popust

Oseli se je za konec dotaknil še slovenske kulinarične scene: "Pri nas je največji problem, ki se vleče še iz časov socializma, ta, da bi vsi radi dobro jedli in pil pa nič plačali. Še danes je tako. Jaz recimo dvakrat na leto delam jedilnik v gostilni Krištof v Kranju. Krištof je bil moj vajenec na Brdu. Mi je dejal, da pridejo ljudje pa hočejo imeti 10 odstokov popusta in podobno. Pa saj človek ne more verjeti. Pridejo najbolj premožni s Kranja, potem te pa "fehtajo" za popust. Po svetu je tako, če nimaš denarja, ostani doma!"