Mesojedci le še zgodovina?

Evropejci smo zapriseženi mesojedci

Po statističnih podatkih povprečen Evropejec na leto poje 96,4 kilograma mesa, 73,6 kilograma krompirja in na tretjem mestu 32,7 kilograma sladkorja. Če k tem slabim sto kilogramom mesa dodamo še 23 kilogramov rib, ugotovimo, da Evropejci v povprečju pojemo skoraj enkrat več mesa (skupaj z ribami) kot krompirja, poraba ostalih živil pa je veliko manjša. Kljub temu, da lahko torej povprečnega Evropejca označimo za zapriseženega mesojedca, pa tako v Evropi kot drugod v razvitem svetu, predvsem v ZDA, število ljudi, ki odklanjajo meso, vztrajno narašča.

Vprašanje zakaj sploh jesti meso, si zastavlja čedalje več ljudi, predvsem mladih. Ker je meso okusno? Ker gre za tradicijo? Ker jedo meso njihovi starši? Odgovori niso dovolj prepričjivi. Ob izbruhu bolezni norih krav in epidemiji slinavke in parkljarke se je meso in njegovo uživanje pojavilo na prvih straneh časopisov in v središču dnevno informativnih televizijskih oddaj. Svoje so dodale številne raziskave o nevarnosti zvišanega holesterola v krvi, prevelike telesne teže in boleznih srca in ožilja, ki so najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu. Meso in mesna industrija sta pri potrošnikih padli v nemilost.

"Pobijanje živali ni etično!"

Kljub trudu politike (britanski kmetijski minister je ob izbruhu bolezni norih krav pred kamerami z govejim hamburgerjem silil svojega otroka), in neštetim televizijskim reklamam za McDonalds Chickem Mcnuggets in podobno "zdravo hrano" je vegetarijanstvo preprosti v modi. Kult ultravitkih manikenk in modelov iz televizijskih reklam za kreme, šampone in šminke je pljusknil med osnovno in srednješolsko mladino, ki se ji vegetarijanstvo zdi enostaven odgovor na vprašanje, kako postati najbolj vitka/vitek med sošolci.

Nekateri, predvsem športniki in tisti, ki prisegajo na zdrav način življenja, se odrečejo mesu zaradi njegovega domnevnega slabega učinka na zdravje. Čedalje več pa je tistih, ki poudarjajo, da preprosto ne želijo sodelovati pri orjaški industriji nehumanega gojenja, transporta in klanja živali. V industrijskem gojenju živali za zakol, kjer je vse podrejeno zmanjšanju stroškov proizvodnje in čim večji dobičkonosnosti, so razmere za živali grozljive. Prizori ob prevozu živih živali in v klavnicah so za nevajeno oko povprečnega potrošnika tako šokantni, da se nas večina zaradi mirnejše vesti ob uživanju mesa raje izogne soočenju z resnico, ki je ne bi mogli mirno prenesti.

Rastlinska hrana bi nahranila do petkrat več ljudi

Po drugi strani znanstveniki poudarjajo, da se ekonomka pri živinoreji ne izide! Z žitom, ki zraste na neki njivi, lahko nahranite pet krat več ljudi kot z mesom živali, ki bi se pasla na isti kmetijski površini. Poraba fosilnih goriv v živinoreji je osemkrat večja kot pri gojenju rastlin. Hkrati živinoreja močno obremenjuje okolje. Odpadne vode iz živaljskih farm, predvsem prašičjih in piščančjih, zelo onesnažujejo vodoteke (če niso speljane v ustrezno čistilno napravo), smrad in hrup pa prav tako motita okolico. V EU so že prišli do spoznanja, da je kmetijstvo št. 1 onesnaževalec in uničevalec naravnega okolja. V kmetijstvu se porabi ogromno vedno bolj dragocene pitne vode, saj živali, večinoma hranjene s suho hrano, porabijio v povprečju kar 100.000 litrov vode na kilogram pridelanega mesa.

Seveda obstaja tudi druga plat medalje. Nitrati, na primer, ki so največja grožnja za podtalnico, so produkt intenzivnega poljedelstva, pašna živinoreja pa je v določenih primerih do okolja veliko prijaznejša, saj ne zahteva številnih posegov s traktorji in drugo mehanizacijo - na strmih in nedostopnih predelih je pogosto edna možnost za pridelovo hrane.

Problematični vitamin B12

V dosledni vegetarijanski (veganski) prehrani in presnojedstvu, kjer ni izdelkov živalskega izvora, pa lahko pride do pomanjkanja nekaterih hranil, v glavnem vitaminov D in B12, železa in kalcija. Najbolj problematičen je vitamin B12, ki se nahaja v mesu, ribah, jajcih in mleku, v rastlinskem kraljestvu pa ga vsebujejo le nekatere alge. Manjše količine vitamina B12, ki jih vsebuje zelenjava, pripisujejo "onesnaženju" zelenjave z bakterijami, saj nekatere proizvajajo ta vitamin. Ker imajo odrasli vegani in presnojedci v organizmu zaloge vitamina B12 za več let, lahko mirno živijo v zmoti, da ga njihov oragnizem dobiva dovolj, problem pa se večinoma pokaže šele pri njihovih otrocih, ki teh zalog nimajo.

Pri lažjih oblikah vegetarijanstva, kjer so vključena jajca ali vsaj mleko, zelo redko pride do pomanjkanja vitamina B12. Ob strogo veganski prehrani, ki ne vključuje dodatkov alg ali farmacevtskih preparatov z vitaminom B12, pa se skoraj vedno pojavijo težave zaradi pomanjkanja tega vitamina, zato je nujna redna kontrola pri zdravniku, posebna previdnost pa je potrebna pri otrocih in nosečnicah.

Je vegetarijanska prehrana resnično bolj zdrava?

Ker poznamo več oblik vegetarijanske prehrane, ne moremo posplošeno govoriti o vplivu vegetarijanstva na zdravje, vendar se strokovnjaki strinjajo, da lahko lažje oblike vegetarijanstva brez dvoma uvrstimo v posebno vrsto zdrave prehrane. Raziskave dokazujejo, da uživanje rastlinske hrane; sadja, zelenjave, zrnja in oreškov zmanjša možnost za nastanek vrste kroničnih bolezni (vključno z boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo in več vrstami raka) in vpliva na podaljšanje življenja. Vegetarijanci naj bi v povprečju živeli šest do osem let dlje kot mesojedci.