Ozon, ki je v zraku razporejen predvsem v plasti med 10 in 50 kilometri, njegova koncentracija pa je najvišja v plasti med 19 in 23 kilometri nad morsko gladino, varuje življenje na zemlji pred nevarnim delom ultravijoličnega sevanja.
Prevelika količina tega sevanja škoduje ljudem, rastlinam in živalim ter nekaterim materialom, predvsem plastiki in polimerom. Pri ljudeh pa ultravijolično sevanje (UV) slabi imunski sistem, škoduje očem in koži, res pa je, da ima v zmernih količinah tudi koristne učinke, na primer ugodno deluje na psihično počutje in sodeluje v procesu nastajanja vitamina D, zato ga uporabljajo tudi v helioterapiji.
Tanjšanje ozonske plasti, ki je posledica škodljivega delovanja vrste snovi, predvsem plinov, ki se sicer nahajajo v opremi za hlajenje, klimatizacijo, sistemih za zaščito pred požari in gasilnih aparatih, so znanstveniki nad Antarktiko opazili prvič leta 1975, podatke pa so objavili šele leta 1985.
Strokovnjaki so območje izrazitega redčenja ozona poimenovali ozonska luknja. Ozonska plast pa se, čeprav bistveno manj kot nad južnim polom, ob koncu zime stanjša tudi nad severno poloblo. Medtem ko je na območju okoli ekvatorja trend upadanja koncentracije ozona zelo majhen ali povsem odsoten, pa junija in v začetku julija tudi na naši geografski širini UV indeks ob jasnem vremenu sredi dneva doseže zelo visoke vrednosti.
Mednarodno-pravna zaščita ozonske plasti
Montrealski protokol s katerimi se je mednarodna skupnost začela konkretneje zavedati tega velikega okoljskega problema, se navezuje na leta 1985 sprejeto dunajsko konvencijo o varstvu ozonskega plašča, ki je bila kasneje dopolnjena še z amandmaji, s katerimi so se omejitveni ukrepi še poostrili. Kljub temu, da po svetu intenzivno opuščajo ozonu škodljive snovi (kot so CFC in haloni), pa napovedi strokovnjakov niso optimistične. Predvidevajo namreč, da si stratosferska plast ne bo opomogla vse do leta 2050.
Slovenija in ozonska luknja
Slovenija je med pogodbenicami tako konvencije kot protokola, so sporočili z ministrstva za okolje, prostor in energijo. Klorofluorovodike (CFC), ki močno škodujejo ozonski plasti, smo v Sloveniji v večji meri začeli opuščati z vladnim projektom, ki se je od leta 1995 do 1998 izvajal pod okriljem Svetovnega sklada za okolje z nepovratnimi sredstvi Mednarodne banke za obnovo in razvoj. V tem času smo v Sloveniji na področju hladilne tehnike, farmacije, v proizvodnji poliuretanskih pen in kemičnega čiščenja znižali za 31 odstotkov celotno letno porabo CFC ter vpeljali alternativnih tehnologij Poraba CFC se je v naslednjih letih še zmanjšala in omejila le na uporabo pri raziskavah, razvoju in analizah. V Sloveniji pa prav tako ne proizvajamo ozonu škodljivih snovi, prepovedi in omejitve glede ravnanja z njimi pa urejajo predpisi.