Omenjena konvencija predpisuje stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi. Konvencija je bila kasneje dopolnjena z amandmaji, ki pa so ukrepe še poostrili. Mednarodni dan zaščite ozonske plasti sicer obeležujemo od leta 1987.
V zadnjem desetletju je prišlo zaradi postopnega prodiranja halogeniziranih ogljikovodikov (te spojine imajo različna komercialna imena kot freoni, haloni in podobno, uporabljali so jih za polnjenje razpršilcev, hladilnih naprav in pri izdelovanju različnih pen v industriji) v stratosfero do procesa razkrajanja stratosferskega ozona. Ozon namreč dosega najvišje koncentracije v stratosferi na višini med 19 in 23 kilometrov nad tlemi in ta plast ozona je zelo pomembna, ker absorbira kratkovalovno sončno sevanje, vsebuje pa 90 odstotkov vsega ozona na zemlji.
Pojav razkrajanja ozona je najbolj opazen po koncu polarne noči na Antarktiki, tudi v okolici severnega tečaja, imenujemo pa ga ozonska luknja. Koncentracije ozona lahko padejo na manj kot četrtino normalne vrednosti. Z naravnim nastajanjem ozona v stratosferi se do poletja koncentracija ozona ponovno dvigne (ozonska luknja zapolni), vendar vsako leto nekoliko manj. Pri tleh se kaže znižana koncentracija stratosferskega ozona kot povečano sončno sevanje v UV-B delu spektra.
Nad našimi kraji se količina ozona marca in aprila zmanjša za največ od 10 do 20 odstotkov, poleti pa se luknja skoraj zapolni. Koncentracije ozona imajo izrazit letni hod. Najvišje so od aprila do septembra, najnižje pa pozimi. V naseljih so v povprečju dvakrat nižje od koncentracij, ki jih merimo izven naselij v višje ležečih krajih. V poletnih mesecih narastejo koncentracije tudi v mestih.
