Vino bo teklo v potokih

V torek bo godoval sv. Martin. Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje konec tedna, na soboto in nedeljo. Po ljudskem reku je martinovo "jesenski pust". Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejšega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti.

Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakšno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še.

Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena žival, piše Niko Kuret.

Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog martinovega mošt spremenil v vino. Nekoliko kasnejša legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za škofa.

Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skušali razložiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino.

Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madžarskem. Starša sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Že v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do bližnjega.

Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.

Martin se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh.

Leta 371 je bil namreč izvoljen za škofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri božji službi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem škofovskem sedežu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji škofiji.

Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov — nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev.