Moja hči je o srednji šoli začela razmišljati že v sedmem razredu. Zanimivo mi je opazovati, kako osredotočena je na svojo prihodnost. Nikoli je nismo silili v to, prej obratno, želja je bila, da ostane čim dlje v otroškem svetu, brezskrbno, brez pritiskov – otroštvo je samo eno, ko izgine, ga ne dobimo več nazaj. Želeli smo jo naučiti delovnih navad, ji govorili, da ni vse v ocenah (kar se je kasneje – pri vpisu, izkazalo, da je šolstvo naravnano v smer, ko ti štirica 'greni' prihodnost). A imela je svojo vizijo, ljubezen do kemije in matematike jo je gnala naprej.
Že v osmem razredu je želela na informativni dan; šla je na ogled dveh gimnazij in ena se ji je takoj zapisala v srce. Prišel je deveti razred, želja še vedno enaka, in vpisala se je na želeno gimnazijo. Pridejo prvi podatki o vpisu, bila je zasidrana v zlato sredino – manjkale so ji le tri točke, a na prvi pogled je bila sprejata in tiho smo že vriskali.
Vmesni čas v aprilu je bil tako namenjen prenašanju prijav, zadnji rok za zamenjavo šole je bil 25. april. In tako je 25. aprila gimnazija na svoji spletni strani objavila zadnje informacije o vpisu in hči je zlezla na sam rob tistih, ki imajo morda – glede na število mest v šoli, še možnost za sprejem (očitno se je kar nekaj zelo dobrih učencev premislilo in so se vpisali na 'njeno' gimnazijo). Priznam, bil je šok, še posebej za mojo najstnico, ker si je res želela priti na to gimnazijo. Jaz sem bila bolj previdne narave in ji že nekaj mesecev pred tem govorila, da so tudi druge dobre gimnazije in srednje šole – in da bo na koncu vse odvisno od nje, njenega znanja – ne nazadnje je gimnazija lahko še tako dobra, toda če se učenec ne zavzame, nima delovnih navad in želje po učenju, potem mu tudi najboljša gimnazija ne more pomagati.
Ko se je treba odločiti ...
In s hčerko sva se morali odločiti – ne, hči se je morala odločiti, ali bi mogoče prenesla prijavo na drugo izbrano gimnazijo – tam bi se brez težav vpisala. In obe sva bili v precepu – otroku želiš, da pride na želeno gimnazijo, a dejansko ne veš, ali bo zbral dovolj točk, ali raje vidiš, da se vpiše v gimnazijo, kamor bo zagotovo sprejet. Zato sem poklicala šolsko psihologinjo, tudi v gimnazijo ... kjer so nam prijazno svetovali. Hčerka se je odločila, da bo vztrajala s prvo izbiro. Več ljudi nama je nato reklo, da naj kar vztraja, saj se vedno komu v devetem razredu zalomi in izgubi točke – kar je grozna ideja, upati, da se nekomu zalomi, samo zato, da moj otrok pride na gimnazijo, in hkrati najbrž tisti otrok in starš razmišlja enako. Seveda je stres del življenja, toda miselnost, da nekomu uspe na račun nesreče drugega ... ni prav, nikakor ni prav.
"Večina staršev je po pogovoru pomirjena, marsikateri starš otroka, za katerega predvidevamo, da bo nekje na meji, pa je postavljen pred odločitev, kaj je bolje za otroka, ali vztraja in pusti prijavo na naši šoli in s tem tvega, da v primeru, da na koncu ne bo imel dovolj točk za našo šolo, tudi na drugo želeno šolo ne bo mogel priti, ker le ta zaradi zadostnega števila prijav ne bo imela omejitve in posledično tudi 2. kroga ne. Odločitev je tako za otroke kot starše zelo težka, saj bodo v primeru, da prijavo odnesejo nekam drugam, tam sprejeti že v 1. krogu, ali pa celo brez omejitve, in bo tudi stresa ob koncu leta manj, vendar pa potem na 1. želeno šolo ne morejo več priti," še doda Dominkova.
In tako smo čakali do 19. junija, ko je bilo treba na šolo prinesti vse papirje in dokaze o uspehu. S hčerko sva se med tem časom pogovarjali, da stvari v življenju so pač tudi takšne – težke odločitve, stres, živčnost, a tako si gradimo značaj, dobimo nove izkušnje ... življenje pač ni vedno posejano z rožicami in sprejeti moramo tudi neprijetne stvari. Ampak to pojasniti pubertetniku, ki ga vodijo hormoni in je razdvojen med otroško trmo in željo biti odrasel, pač ni tako lahko.
"Otroci se na nek način lažje soočijo z vsemi dejstvi, ko izberejo drugo šolo in se sprijaznijo s tem, da je to za njih v dani situaciji mogoče najbolje, za starše je pa precej težje, ker se tako vživijo v svojega otroka, da 'trpijo za dva'. Kar pa ni dobro, saj s tem prenašajo svoje skrbi na otroke. Starši morajo vedeti, da se otroci znajo hitro prilagoditi vsaki situaciji in da se lažje soočijo z vsem tem, če imajo občutek, da jim starši stojijo ob strani. In ko se skupaj z otrokom odločajo za drugo šolo, se po vsej verjetnosti zato, ker smatrajo, da je tudi to dobra šola, kjer bo njihov otrok ravno tako lahko uspešen. Če je otrok sposoben in motiviran za delo, bo uspešen na kateri koli šoli. V vsakem primeru pa je otrok tisti, ki se mora odločiti, na katero šolo si želi, on bo hodil v šolo, on se bo učil, vloga staršev je samo v tem, da ga pri tem podprejo in mu dajejo občutek varnosti," pojasni Dominkova.
In končno je prišel 23. junij, dan, ko se je izvedelo, ali je hči sprejeta ali ne. Ko sem jo zjutraj pred odhodom vprašala, kako se počuti, je rekla: "nimam pojma". Ob devetih sva prišli v šolo, zmedeno in rahlo živčno pogledovali naokoli kot še toliko drugih ... Nato so nama rekli, da je sprejeta. In medtem ko ona še vedno ni ''imela pojma", kako se počuti, sem jaz skakala od veselja.
"Tistim pa, ki izpadejo iz 1. kroga in morajo rangirati šole za 2. krog, je pa bistveno težje. Ti otroci, še posebej tisti, ki tega niso pričakovali in so ves čas upali, da bodo sprejeti v 1. krogu, imajo občutek, kot da se jim je sesul svet. Takrat rabijo vso našo podporo in takrat jih na šoli pričakajo prijazni svetovalci, ki jih dani situaciji primerno skušajo pomiriti in se pogovoriti z njimi, kako naprej."
Tako, zdaj smo vpisani, nohte smo (začasno) nehali gristi, živci so pomirjeni ... pa čakajmo na naslednjo prelomnico.
KOMENTARJI (43)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.