Profesor Benjamin Brenner iz Medicinskega centra Barnbamu v Haiufi v članku v časopisu Tromboza in hemostaza piše, da je smrt Jezusa Kristusa zakrivil krvni strdek, ki je prispel v pljuča in povzorčil t.i. pljučno embolijo. Pljučno embolijo lahko povzročijo dolgotrajno mirovanje, večkratne poškodbe in dehidracija. "Vse to odgovarja Jezusovemu stanju na križu in verjetno je bila prav pljučna embolija glavni vzrok njegove smrti," pravi Brenner.
Po tradicionalnem mišljenju je Jezus umrl 3 do 6 ur po križanju. Doslej so bili znanstveniki prepričani, da je njegovo smrt povzročila prevelika izguba krvi. To je omenjala tudi študija, narejena leta 1986, objavljena v glasilu ameriške zdravniške zveze. Pred križanjem so Jezusa mučili, vendar po Brennerjevem mnenju ni izgubil toliko krvi, da bi to lahko bilo usodno. "Znanje o strjevanju krvi je odtlej močno napredovalo," pravi Brenner.
Najnovejše raziskave kažejo, da pri potnikih na prekooceanskih letih, ki dolgo časa mirujejo, večkrat pride do nastanka krvnih strdkov, predvsem v golenici, ti strdki pa lahko dospejo tudi v pljuča, srce ali možgane in povzročijo možgansko ali srčno kap oziroma pljučno embolijo. Ta pojav imenujejo 'sindrom dolgih poletov' oziroma 'sindrom ekonomskega razreda', saj je pojav razširjen predvsem med potniki tega razreda.
Poleg tega naj bi bil Jezus še posebej ogrožen, ker je pripadal Judom iz Galileje, za katere je značilna trombofilija, redka motnja, zaradi katere je kri bolj nagnjenja k strjevanju.
