Potem ko so jo ameriški specialci 1. aprila senzacionalistično odpeljali iz iraške bolnišnice v Nasiriji, je vojska še nekaj časa uživala v slavi, nato pa priznala, da je celotna zadeva potekala malce drugače od navedb v medijih. Lyncheva, ki je šla v vojsko, da si zasluži denar za šolanje in preživetje, ter da dobi priložnost za odhod iz enega najrevnejših okolij v ZDA, za zaplete ni kriva, vendar sedaj upravičeno izkorišča slavo.
Lyncheva je pripadnica 507 pomožne čete ameriške vojske, ki se je 23. marca izgubila na cesti blizu Nasirije in nato padla v iraško zasedo. Pri tem je dobila številne rane, vendar ne zaradi streljanja z Iračani, ampak ker je njeno vozilo trčilo v drugo, potem ko ga je zadela iraška raketa. Dekle so odpeljali v bolnišnico, kjer so zanjo lepo skrbeli, za kar se jim je ob vrnitvi domov tudi zahvalila. Ameriška vojska je nekaj dni po zasedi dobila informacijo, da se v bolnišnici nahaja ameriška vojakinja in 1. aprila so posebne enote izvedle reševalno akcijo z veliko streljanja in razbijanja vrat, vendar se je kasneje izkazalo, da se jim ni nihče postavil po robu, ker iraške vojske več ni bilo v okolici. Lynchevo so odpeljali v Nemčijo, od tam pa v bolnišnico Walter Reed v Washingtonu, kjer je ostala do torka. V ponedeljek je prejela tri odlikovanja, eno za vojne zasluge, drugo za rane v vojni, tretjo pa za ujetništvo.
Vojska ji je za povratek domov namenila helikopter, s katerim je pristala v mestecu Elizabeth, nekaj kilometrov stran od domače Palestine. Med drugimi jo je pričakal guverner Zahodne Virginije, demokrat Bob Wise, številni policaji in drugi varnostniki, ki so iskali morebitne bombe ali teroristične napadalce. Pričakali so jo tudi novinarji, ki so jo je sprejeli kot filmsko zvezdo. Lyncheva je med drugim povedala, da je lepo spet biti doma. Pričakala jo je tudi godba na pihala, domov pa se je odpeljala s kolono uradnih vozil s policijskim spremstvom.
Doma jo je pričakala obnovljena hiša, kar so z denarjem in prostovoljnim delom plačali ponosni prebivalci Palestine in okolice, ki jo imajo radi in upajo, da si bodo morda z njeno slavo vsaj začasno nekoliko opomogli. Lyncheva je dejala, da se ji ni sanjalo, da je tako slavna. Vsak dan dobiva sicer na tisoče pisem in razglednic. Odgovorov, ki bi razjasnili dogajanje v času od njenega ujetništva do rešitve, pa ni bilo.
