Jubilejni Kosovelov album, ki, kot je ob predstavitvi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) dejal urednik Aleš Berger, osebnost Srečka Kosovela prikazuje na nekoliko drugačen način, je sestavljen iz treh delov. V prvem so natisnjene vse ohranjene pesnikove fotografije ob njih pa tudi fotografije pesnikove družine ter dokumentarni posnetki Krasa, Trsta in Ljubljane, povezani s pesnikovim življenjem. V drugem, osrednjem delu je objavljenih 150 Kosovelovih pesmi po izboru sourednika knjige Ludwiga Hartingerja. Pesmi so objavljene v izvirni, faksimilirani obliki in z vzporednim prepisom, med njimi pa sta tudi dva ducata doslej še nenatisnjenih besedil. Knjigo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, sklepajo pričevanja Kosovelovih sodobnikov, iz katerih se začrtuje pesnikova fizična in duhovna podoba.
Kot je še pojasnil Berger, so pri že objavljenih pesmih poleg originalov objavili prepise, ki jih je Anton Ocvirk objavil v zbranih delih, vendar je sedaj, ko obe besedili tečeta vzporedno, ponekod opaziti diskrepance med Kosovelovim rokopisom in Ocvirkovim prepisom. Ocvirkovi pa so tudi naslovi pri nekaterih pesmih.
Ludwig Hartinger je pojasnil, da je za Kosovelovo poezijo značilna sočasnost različnih stilov in pisav ter da je ob branju rokopisov mogoče začutiti "brzice, kaskade in tolmune tega pesniškega jezika". Kosovel je po njegovih besedah sicer vse pesmi podpisal, a jih je le malo datiral, zato kronološka razporeditev v knjigi ni bila mogoča. Osrednji del knjige je zato razdelil na pet sklopov, ki nosijo naslove: Kosovel išče svoj obraz, Kras, Kras; V duu sem sam; Vsaka beseda je svet zase. Gibanje med temi svetovi; Pesem mora biti kompleks; Na vekomaj bom Srečko Kosovel.
Barbara Korun, ki je poskrbela za prepis pesmi, ki so tokrat objavljene prvič, in katerih originale hrani NUK, pa je poudarila, da je bil Kosovel "človek isker", o čemer pričajo rokopisi. Njegova pisava je, tako Korunova, "polna duha in čutov". Pri knjigi je po njenih besedah najdragocenejše ravno to, da lahko vsak bralec vidi faksimilirano obliko in se tako poglobi v duha Srečka Kosovela.
Knjigo je oblikoval Klemen Kunaver, ki je poudaril, da je rdeča nit knjige rdeča barva, v osrednjem delu, kjer je objavljena Kosovelova poezija, pa je oblikovanje strani podrejeno faksimilirani obliki pesmi.
O Kosovelu sta spregovorila slovenska pesnika Kajetan Kovič in Miroslav Košuta. Kovič je povedal, da je bil Kosovel njegova ljubezen že od mladosti in da je to še danes ter da je pesnika že tedaj "posvojil" in ga uvrstil v svoj literarni brevir. Sicer pa ima, kot je priznal, do Kosovela še neporavnan dolg, in sicer nenapisan spis v okviru serije spisov o velikih slovenskih pesnikih od Prešerna do Minattija. Jubilejni Kosovelov album mu je, tako Kovič, opomin in tudi spodbuda, da se bo, upa, slednjič lotil že pred časom zastavljene naloge.
Miroslav Košuta, ki je za knjigo posredoval tudi nekaj fotografij Trsta v Kosovelovem času, pa je poudaril, da Kosovel ni bil le velik pesnik Krasa, ampak tudi velik slovenski in obenem tržaški pesnik.
