Nacistična Nemčija pod vodstvom firerja Adolfa Hitlerja je bila bližje razvoju jedrskega orožja, kot se je domnevalo doslej, ugotavlja nemški zgodovinar Rainer Karlsch. V svoji novi knjigi z naslovom Hitlerjeva bomba, ki bo v Nemčiji izšla 14. marca, Karlsch trdi, da je bil "Tretji rajh tik pred tem, da bi zmagal v svetovni tekmi v razvijanju atomskega orožja". Nova odkritja Karlscha, ki se opira na do sedaj neobjavljene vire in mnenja ter ocene fizikov, so potrdili tudi ostali ugledni zgodovinarji.
Ameriški zgodovinar Mark Walker, ki velja za mednarodno priznanega strokovnjaka za razvoj jedrskega orožja v času nemškega nacionalsocializma, je potrdil, da bo Karlschova knjiga "prava uspešnica". "Njegovi dokazi so zelo prepričljivi," je potrdil Walker, ki naj bi že prebral rokopis dela.
Umazana bomba?
Po navedbah nemške založbe DVA naj bi nemški znanstveniki jedrske bombe preizkušali leta 1944 in leta 1945 v Rügenu in Thüringenu, njihove učinke pa naj bi merili tudi na vojnih ujetnikih in zapornikih, pri čemer naj bi jih več sto izgubilo življenje. Poleg dokazov za omenjene jedrske poskuse, naj bi Karlsch odkril tudi osnutek načrta za plutonijevo bombo iz leta 1941, v okolici Berlina pa tudi "prvi delujoči nemški jedrski reaktor".
Po ocenah Walkerja Hitlerjevo jedrsko orožje sicer ni imelo moči kot atomski bombi, ki so jih ZDA ob koncu druge svetovne vojne odvrgle na Hirošimo in Nagasaki. Profesor zgodovine je nemško orožje, ki naj bi ga manjša skupina znanstvenikov skrivaj razvijala in testirala pod vodstvom Hitlerja, primerjal s tako imenovano "umazano bombo"; ko se radioaktivni material razstreli z veliko eksploziva. Orožje bi bilo tako lahko po mnenju Walkerja uporabljeno le na bojišču za odbijanje sovražnikovih enot.
Doslej je tudi veljalo, da so bili nemški znanstveniki še precej oddaljeni od prvih uporabnih uspehov v razvoju jedrske bombe. Hitler naj bi namreč pozornost posvečal predvsem razvoju orožja, ki bi ga bilo mogoče uporabiti že v relativno kratkem času. Tako naj bi bile znanstvene raziskave jedrskega orožja nacistične Nemčije precej "podhranjene". Medtem ko je v ameriškem tajnem projektu Manhattan, projektu razvoja atomske bombe, sodelovalo več sto znanstvenikov, naj bi v Nemčiji na podobnem projektu delovalo le nekaj deset fizikov.
Iskanje "čudežnega orožja"
Vendar pa je to postalo jasno šele po koncu druge svetovne vojne, saj se je ameriški program Manhattan začel pravzaprav zaradi obveščevalnih podatkov, da je Nemčija že zelo blizu jedrski bombi in da nikakor ne bi smela prehiteti ZDA. Po nekaterih virih naj bi ZDA uporabo svoje atomske bombe najprej načrtovale nad Nemčijo, vendar pa je nato ta usoda, ker se je vojna v Evropi počasi že bližala koncu, doletela Japonsko, ki je nato tudi kapitulirala, druga svetovna vojna pa se je s tem končala.
Po mnenju omenjenega ameriškega zgodovinarja Walkerja, sicer avtorja knjige "Uranov stroj - miti in resničnost nemške atomske bombe" iz leta 1991, pa je Karlschu sedaj uspelo napisati "povsem novo poglavje" o Hitlerjevem iskanju "čudežnega orožja". Berlinski zgodovinar naj bi tako v času svojega štiriletnega raziskovanja v ruskih arhivih naletel na dokumente, ki razkrivajo največjo uganko Tretjega rajha, do precej informacij pa je prišel tudi preko pogovorov z ljudmi v Nemčiji, ki se z zgodovino ukvarjajo le ljubiteljsko.
Karlsch je za pisanje knjige sicer preučeval še različna znanstvena poročila, konstrukcijske načrte, slike iz zraka, dnevnike udeleženih raziskovalcev, pa tudi poročila ruskih in ameriških vohunov.
