Kljub obetavnemu imenu bo namreč posteljne sprostitve željne turiste pričakalo prav to - samo postelja v hotelski sobi. Za partnerja bo moral poskrbeti vsak sam.
Posebnost japonskih hiš ljubezni je v tem, da oddajajo le prostor za ljubezenske užitke. Za marsikaterega Japonca in Japonko tovrstne hiše niso le izhod v sili. Razkošno, malodane kičasto opremljene spalnice zadovoljijo vsakovrstne okuse. Na svoj račun tako pridejo romantiki, sanjači in tisti, ki so si zaželeli spolnosti v postelji v obliki NLP, neznanega letečega predmeta, poskrbljeno pa je tudi za one, ki prisegajo na bolj mazohistične pristope. Predvsem pa velikost teh sob navadno precej presega spalnice povprečnega japonskega stanovanja. Tako hiše ljubezni niso le pribežališče najstnikov in mladih zaljubljencev, ki se še skrivajo pred starši, temveč tudi zakonskih parov v zrelih letih, ki si želijo preprosto pobegniti od vsakdanjega domačega vrveža.
Praktični in natančni Japonci so iz hiš ljubezni naredili pravi posel. Prvo pravilo je diskretnost: stranka si želeno posteljno okolje izbere na videozaslonu, ključ pa receptor neosebno poda pod pregrado iz mlečnega stekla. Nobenih imen, naslovov, podpisov, kreditnih kartic. Tu nihče nikogar ne pozna. V skrajnih primerih sobe oddajajo tudi brez prisotnosti človeškega faktorja, plačilo pa se opravi kar s potiskanjem denarja pod vrati. Nekajurni najem sobe in vse pripadajoče opreme v takšnem hotelu stane malenkost manj kot 4000 jenov, približno 35 evrov. Za to vsoto pa je na voljo prav vse: kuhinjski kotiček, televizijski sprejemnik, naravnan na kanale s "primerno" vsebino", celo igralni avtomati in priprava za karaoke. Pri novejših različicah ne manjkajo niti videoigrice in bazenčki v kopalnicah.
"Za nas Japonce so ti hoteli zelo praktični. Ostaneš anonimen, poleg tega pa je več prostora kot doma. Ko si enkrat notri, lahko počenš vse, kar te je volja," je prednosti takšnega ljubezenskega kotička opisala domačinka Sakura.