Stane Klemenc in Andrej Podlipnik sta v ponedeljek, zadnji aprilski dan in 15. dan svoje odprave, imela smolo z vremenom. Tretji teden na poti sta začela z močnim vetrom in sneženjem, v močnem snežnem metežu, pa sta se počasi prebijala do opuščenega radarja, do katerega ju je ločilo še 8,5 kilometra. To je bila njuna dolgo želena točka, ki sta jo v ponedeljek dopoldan tudi dosegla. Takrat je bil tam divji vihar, k sreči pa sta v objektu nekdanjega radarja našla začasno zatočišče. Uredila sta si prenočišče, saj se v tako slabem vremenu ni dalo nadaljevati poti. "V radarju je bilo bolj mraz kot v šotoru,“ pravi Stane. Kljub temu jima je osvojitev te točke pomenila nekakšno psihično prelomnico, čeprav ni bila na polovici poti. Do radarja sta prehodila 187 kilometrov, kar je slaba tretjina predvidene poti.
V torek in sredo sta imela končno spet nekaj lepega vremena, zato sta ta dva dni prehodila rekordnih 50 kilometrov. Temperature so zelo nizke, od minus 31 stopinj Celzija okoli 5. ure zjutraj do minus 25 stopinj Celzija okoli 7. ure zjutraj, ko običajno vstaneta. Čez dan, če je lepo vreme, se okoli 17. ure popoldan ogreje na minus 6 stopinj Celzija, ob 20. uri pa je temperatura spet okoli minus 15 stopinj Celzija.
Do ledeniške morene, kjer se ledeniki končajo in končno prideta do morja, je še 293 kilometrov, do vasi Isortog pa še 30 kilometrov več. Pot do želenega cilja je še dolga, vendar sedaj napredujeta hitreje, saj teren ni več tako naporen. Na dan prehodita približno 25 kilometrov, sani so vsak dan lažje, ker zaloge pridno praznita, le vreme jima včasih ponagaja. "Upanje je spet močnejše, kot je bilo na prvi polovici poti, ko sva počasi napredovala,“ svoje tokratno javljanje zaključuje Stane.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.