Na Japonskem se število psov hitro veča, narašča pa tudi njihova starost. To pomeni: več obolenj, zlomov in podobnih težav, več operacij in temu primerno večje povpraševanje po pasji krvi. Zato niso pasje krvodajalske akcije nič nenavadnega.

Na obrobju Tokia, v eni največjih veterinarskih klinik v državi, je vrsta kosmatih krvodajalcev dolga. “Moj pes lahko tako pomaga drugim psom, kar se mi zdi zelo lepo,” je dejal 27-letni študent, lastnik nemškega ovčarja Kinjira. “Mislim, da je to zelo pomembno. Nikoli ne veš, kdaj bo tvoj pes potreboval kri,” pa meni 27-letni Tokijčan, ki je na krvodajalsko akcijo pripeljal kar dva psa.

Pravila za darovalce so stroga: pes mora biti povsem zdrav. Ponavadi mu odvzamejo okoli 200 mililitrov krvi, zato so večji psi bolj zaželeni od majhnih. A tudi ti pridejo v poštev. Psi imajo namreč kar 13 različnih tipov krvi, zato potrebujejo čim več različnih darovalcev. Vsak pes lahko kri daruje le enkrat na pol leta, shranijo pa jo lahko za največ mesec dni, potem ni več uporabna. In da bodo težave še večje, banke krvi, kakršno poznamo za ljudi, ni, zato tudi veterinarske klinike življenjske tekočine ne morejo prodajati ali si je izmenjevati med seboj.