S pomočjo letnih popisov in opazovanja na DOPPSu spremljajo, kaj se dogaja s pticami v Sloveniji. Za gozdne vrste ptic težko rečejo, ali število ptic upada, toda tudi tam opažajo upad določenih vrst: "Gozdni jereb na Kočevskem, divji petelin v Trnovskem gozdu in na Kočevskem, ta vrsta naj bi na kočevskem koncu najverjetneje že izginila, čedalje redkeje je opažen tudi srednji detel ob reki Muri. Upad splošno razširjenih vrst ptic, ki živijo v kmetijski krajini pa je bil zaznan tako pri nas kot tudi v Evropi. Še najbolj prilagojene so večinoma vrste, ki glede življenjskega prostora in hrane niso izbirčne. Na žalost pa ni tako z vrstami, ki potrebujejo specifičen življenjski prostor."

"Mene ne skrbi za ptiče, se bodo že prilagodili in se umaknili iz mest na podeželje ali pa v države, ki so še neokrnjene," je bil komentar na to, da se krčijo določene površine, na katerih živijo ptice in na to Denacova odgovarja, da so se nekatere vrste ptic res sposobne prilagoditi, na primer kmečka in mestna lastovka, bela pastirica, šmarnica – vse so se prilagodile življenju v naseljih. Mali deževnik, ki sicer gnezdi na rečnih prodiščih, si gnezdo pogosto naredi na nasutjih peska na gradbiščih, parkiriščih, industrijskih conah, gramoznicah ... Toda določene vrste imajo s prilagoditvijo lahko velike težave, saj imajo zelo specifične ekološke zahteve – belohrbti detel, ki prebiva v bukovih debeljakih, potrebuje velike količine odmrle lesne mase listavcev. Praviloma velja, da populacije prilagodljivih vrst ne upadajo, medtem ko se populacije močno specializiranih vrst zmanjšujejo. Tovrstni komentarji, da se bodo ptice pač premaknile, so torej neutemeljeni, še pripomnijo iz društva.

Na DOPPSu pravijo, da so najbolj ogrožene vrste, ki živijo na kmetijskih področjih: "Najbolj ogrožene so specializirane vrste mozaične kmetijske krajine, in sicer zaradi intenzivnega kmetijstva (zgodnja prva košnja na travnikih, večkratna košnja, dosejevanje travnih in travno-deteljnih mešanic, gnojenje travnikov, premena travnikov v njive, komasacije – zaradi njih izginjajo krajinski elementi, kot so drevesne mejice, posamezni grmi, pasovi trave med njivskimi parcelami; izsekovanje visokodebelnih sadovnjakov ...)"

Če so nam vsem poznani vrabci, vrane, štorklje, lastovice in siničke ... pa so pri nas doma tudi vrste, ki mogoče niso tako znane, priljubljene ali "pomembne". Med njimi je tako tudi veliki škurh. Veliki škurh je kritično ogrožena vrsta, ki pri nas gnezdi le na Ljubljanskem barju in Cerkniškem jezeru. Ptica za gnezdenje potrebuje ekstenzivne vlažne travnike, teh pa je v Sloveniji vse manj. Zato se ravno v spomladanskih mesecih popisuje tudi ta ptica, prvi popis letos so naredili aprila, kajti želeli so ugotoviti, koliko ptic je sploh še prisotnih na barju.

"Veliki škurh ima v Sloveniji najbolj južno mejo svoje gnezditvene razširjenosti v Evropi – so torej najjužneje gnezdeči pari v celi Evropi. Gre za vrsto z visoko stopnjo ogroženosti na svetovni ravni, v Sloveniji pa v zadnjih nekaj letih gnezdi maksimalno deset parov te vrste, večinoma na Ljubljanskem barju, nekaj parov pa tudi na Cerkniškem jezeru. Na popisu, ki smo ga opravili 14. aprila, smo zabeležili pet parov, plus enega ali dva posamezna škurha. Za enega od teh se je s kasnejšim iskanjem gnezd izkazalo, da ima partnerja oziroma, da imata celo gnezdo. Do 20. aprila smo našli še dve gnezdi z jajci, za katera se bo Javni zavod Krajinski park ljubljansko barje z lastniki oziroma obdelovalci zemljišč dogovoril za pozno košnjo po 30. juniju. Vsak posameznik pa lahko k varstvu škurha pripomore tako, da se pri sprehodu na barju (sam ali s psom) drži utrjenih poti, ne hodi po travnikih, ima psa na povodcu in mu ne pusti tekati po travnikih, če okoli sebe zasliši ali zagleda razburjene ptice, naj se umakne."

Kaj lahko posameznik še naredi, da pomaga in varuje ptice?

Vsak posameznik lahko k varstvu ptic prispeva na več načinov – s sonaravnim urejanjem vrta (zasaditev visokodebelnih sadnih dreves in plodonosnih grmovnic), tako, da na lastnem vrtu in njivi ne uporabljajo pesticidov (strupov za zatiranje plevela, žuželk, polžev, bramorjev ...), z namestitvijo gnezdilnic, z ustvarjanjem malce bolj zanemarjenih kotičkov na vrtu (predeli z nekošeno travo, ki se jih nato pokosi avgusta, kupi kamenja in lesa ...), z namestitvijo ptičjih napajalnikov (plitve posode z vodo, ki se jo poleti redno menja; paziti je treba, da posoda ni pregloboka – da se ptice ne utopijo). Kdor pa kmetuje na večjih površinah, lahko travnike (vsaj del) kosi pozno, pušča nekaj metrov široke pasove nekošene trave, na njivah ne uporablja umetnih gnojil ter skrbi za pestrost kultur (da ni ena sama ogromna njiva z eno samo poljščino).