Da so preživeli, so žrebali, koga bodo pojedli

V šovu Survivor tekmovalci že čutijo posledice pomanjkanja hrane, brez težav so zato pojedli migajoče črve, mikala jih je celo strupena kača in mrtva naplavljena riba. Zaradi uspešno opravljenih nalog pa so si lahko izborili vsaj nekaj hrane.

Človek je nadvse prilagodljivo bitje, ne nazadnje je mogel biti, da je v skromnem kožuhu, opremljen s sulico preživel vse tiste velike plenilce, surovo naravo in sovražna plemena. Zdaj, v modernih časih ne potrebujemo več sulice, da si ujamemo hrano, toda posamezniki so se vseeno znova znašli v davnih surovih časih in kljub nemogočim razmeram preživeli. Čeprav je izlet z ladjo na odprto morje lahko nekaj lepega, džungla in tropski otoki zelo lep in eksotičen izlet, pa bi se za nekatere skoraj končalo tragično.

Pa začnimo s kruto zgodbo, za katero nekateri menijo, da je bila bila delno 'kriva' za nastanek slavnega romana Moby Dick (Herman Melville). Ladja Essex je bila kitolovka, ki je novembra leta 1820 zaradi udarcev kita glavača potonila 3700 km stran od obale Južne Amerike. Dvajset mornarjev se je s tremi rešilnimi čolni rešilo na nenaseljeni otok, ko je zmanjkalo hrane na otoku, so se odločili, da bodo pluli naprej. Ko jim je zmanjkalo pitne vode, so pili svoj urin, ko je zmanjkalo hrane, pa so se zatekli h kanibalizmu. Najprej so pojedli mrtve mornarje, nato pa vlekli slamice, s katero so določili, kdo bo naslednji 'romal v lonec', tako so skupaj pojedli še osem mornarjev. Preživelo osmerico so rešili po 94 dneh.

Eden prvih zapisov o neverjetnem preživetju pa naj bi se vrtel okoli španskega mornarja Pedra Luisa Serrana. V šestnajstem stoletju naj bi po brodolomu pristal na majhnem zapuščenem otoku blizu Karibov, na katerem naj bi živel kar sedem ali osem let. Zaradi pomanjkanja pitne vode naj bi pil ptičjo in želvjo kri, ko so ga našli, je bil nesrečni brodolomec popolnoma nepriseben.

#allegriadinaufragi
A volte compare un naufrago/savatore, come Sir Ernest Henry #Shackleton, ed è subito mito. pic.twitter.com/XAbLY8pvRU

— Nunzio Guido Mangano (@NGMangano) July 10, 2015

Raziskovalec Ernest Henry Shackleton je s svojo ekipo in 69 psi iz Anglije odplul leta 1914: "Potrebujemo ljudi za zelo nevarno potovanje, varna vrnitev je malo verjetna," se je glasil njegov oglas, ko je iskal posadko. Njihov cilj je bilo prečkanje Antarktike, toda njihovo ladjo je malo pred ciljem januarja 1915 ukleščil morski led, ki je ladjo tako poškodoval, da je počasi potonila. Ekipa se je zato odločila, da se bo s sanmi in čolnom sama rešila. Zadnje preživele so rešili konec avgusta 1916. Vsi možje z ladje so preživeli, tudi po zaslugi psov, ki so jih v tem času pojedli.

Sir Ernest Henry Shackleton en su expedición a la Antártida y sus 26 elegidos.#Historias #Navegación #Aventureros pic.twitter.com/A0M8CoPFU5

— MéxicoDesdeElCielo (@DesdeElCieloMx) September 28, 2014

Tudi Ada Blackjack, 23-letna domačinka z Aljaske, je bila del raziskovalne odprave v mrzlih predelih sveta. Ko se je leta 1921 s še štirimi osebami odpravila na odpravo, kjer naj bi raziskali neki otok, najbrž ni razmišljala, da jo čaka tragedija. Ker na otoku ni bilo dovolj hrane, so se trije moški iz ekipe odpravili nazaj, in za vedno izginili. Četrti raziskovalec je kmalu podlegel lakoti, v skrajno mrzlih pogojih pa je Ada preživela dve leti, nato so jo končno rešili.

Ada Blackjack survived alone on an arctic island for nearly 2 years before her rescue in 1923 #GreatestSurvivors pic.twitter.com/n2YJ1w3sDs

— BG Survival Academy (@BGSurvival) September 6, 2016

Margaret Hastings je bila vedno samosvoje dekle, tudi ko se je leta 1944 pridružila vojski. Leto dni kasneje se je vkrcala na letalo in poletela proti Novi Gvineji. Toda letalo je strmoglavilo in nesrečo so preživeli samo trije (na letalu je bilo 24 potnikov), med njimi tudi Margaret. Poškodovani so se odpravili v dolino, medtem so se jim rane zagnojile, sledila je gangrena. Ko je bila Margaret že na koncu z močmi, pa so jih našli domorodci, ki so prvič videli belega človeka. Pleme Dani, za katerega so mnogi raziskovalci trdili, da so ljudožerci, so ponesrečence medse sprejeli zelo ljubeče. Preživele so končno rešili po enem mesecu, Margaret je kasneje dejala, da so bili domorodci nadvse prijazni in ustrežljivi.

The Dani tribe along with the Yali and Moni, they are the main tribes in around the Baliem valley Papua Indonesia. pic.twitter.com/t48OheYamo

— Barry Kusuma (@barrykusuma) September 17, 2016

Tudi Juliane Koepcke je preživela letalsko nesrečo v džungli. Letalo s 93 potniki je leta 1971 strmoglavilo v perujskem deževnem gozdu in Juliane je bila edina preživela. Odpravila se je reki navzdol, v živo jo je 'pojedel' mrčes in ranah so se zaredile ličinke. Po devetih dneh je našla prve znake civilizacije, ko je našla kantico z bencinom, si ga je polila po ranah in nato iz ene same rane pobrala kar 35 ličink. Nedolgo za tem jo je našel lokalni fant, ki jo je s kanujem odpeljal v večje mesto.

Džungla bi bila kmalu usodna tudi za Yossija Ghinsberga, ki se je leta 1981 s tremi prijatelji odpravil v bolivijsko džunglo. Toda zaradi nepripravljenosti so se kmalu izgubili. Zato so se odločili, da se razdelijo v pare – in njegovih dveh prijateljev niso nikoli več videli. Yossi in njegov prijatelj sta se odločila, da bosta izdelala splav, po kateri bi se spustila po Amazonki, toda splav se je razbil na skalah. Prijatelja so nato dokaj hitro našli domorodci, medtem pa je Yossi po džungli taval še 19 dni.

Steven Callahan was adrift for 76 days before rescue #GreatestSurvivors https://t.co/VpSxq6I1aK pic.twitter.com/xOyKDWivxh

— BG Survival Academy (@BGSurvival) April 5, 2016

Leta 1982 se je mornar Steven Callahan z majhno ladjo odpravil s Kanarskih otokov na Karibe. Po sedmih dnevih plovbe je med nevihto ladjo zadel v nekaj in se začel potapljati. Hitro se je vkrcal na rešilni čoln in s seboj vzel nekaj stvari, ki so mu pomagale preživeti. V rešilnem čolnu je Steven preživel kar 76 dni. Lovil je ribe in ptice, uspelo mu je ujeti tudi nekaj deževnice. Kljub temu, da je srečal nekaj velikih ladij, pa ga niso opazili, njegov čoln je na koncu pripeljal do obale. Ironično je bila obala oddaljena le 100 kilometrov od njegovega prvotnega cilja.

Mehiški ribiči Jesus Vidana, Salvador Ordonez in Lucio Rendon so kar devet mesecev preživeli na morju. Nekega novembrskega jutra se je trojica iz ribiškega mesteca San Blas na mehiški pacifiški obali odpravila na morje. Njihov osemmetrski čoln pa je ostal brez goriva, tako so bili na milost in nemilost prepuščeni vetrovom in tokovom, ki so jih zanesli kar 8 tisoč kilometrov daleč. "Jedli smo surove ribe, race, galebe. Ujeli smo vsako ptico, ki je pristala na našem čolnu," je kasneje povedal eden od rešenih ribičev. Njihova pot se je srečno končala med Marshallovimi otoki in Kiribati v Mikroneziji, kjer jih je po devetih mesecih tragične plovbe rešila tajvanska ladja.

El náufrago que pasó ¡438 días en el mar! >> ¡Hablamos con Salvador Alvarenga! pic.twitter.com/CZOcpxRAsu

— Días Como Estos (@DiasMetro) July 16, 2016

Novembra leta 2012 se je mehiški ribič Salvador Alvarenga s pomočnikom – kljub opozorilom o slabem vremenu, s čolnom odpravil na morje. Toda ujela ju je nevihta, nato pa je odpovedal še motor in tako sta se znašla več kot 500 kilometrov od obale. V obupu sta jedla meduze, si grizla nohte in pila lasten urin. Iz plavajočih smeti sta pobrala steklenice in vedra, tako sta lovila deževnico. Ujela sta tudi več želv, spila njihovo kri, pojedla meso, oklep pa uporabila za vesla. Obupana sta jedla celo ptičje perje. Toda pomočnik je zapadel v depresijo in začel zavračati hrano, umrl je po štirih mesecih brezupne plovbe. Nekaj dni se je Salvador obupano pogovarjal s truplom, nato ga je porinil v morje. Zaradi lakote je začel halucinirati. Čeprav je večkrat mahal ladjam, ga le te niso opazile. Po 438 dneh pa je njegov čoln nasedel na Ebon, najjužnejši atol Marshallovih otokov.

"@MaverickAvenue: Salvador Alvarenga brhasil hidup slma 438hri di lautan dgn makan ikan& minum air seninya sendiri pic.twitter.com/FO0T0IXfvN"

— DanieL MarbuN(@joyfahaladaniel) March 1, 2016