Kot je v novi izdaji britanske revije Nature zapisal geolog Christophe Vigny s pariškega raziskovalnega instituta CNRS, sta zemeljski plošči na morskem dnu trčili z veliko hitrostjo, kar je povzročilo razpoko.
Vignyjeva raziskava se opira na analize podatkov približno 60 postaj satelitske navigacije (GPS) v jugovzhodni Aziji, ki so od 500 do 3000 kilometrov oddaljene od žarišča potresa. S pomočjo satelitsko izmerjenih podatkov te kažejo gibanje zemeljske skorje z njihovega mesta.
Tajski turistični otok Phuket se je po teh podatkih premaknil za 27 centimetrov proti severu, malezijski otok Langkawi pa za 15 centimetrov.
V prelomni coni vzdolž obale Sumatre in Tajske se indijsko-avstralska plošča nariva pod azijsko s hitrostjo do pet centimetrov na leto. Pri potresu 26. decembra 2004 pa se je podmorski rob azijske plošče ob premiku proti severu dvignil kar za deset metrov.
Epicenter potresa z močjo 9,0 stopnje po Richterjevi lestvici je bil pred obalo Sumatre. S pomočjo meritev na koralnih grebenih institut CNSR sklepa, da so se tudi v letih 1833 in 1861 zgodili hudi potresi le nekaj kilometrov južneje.
