Na božični dan se je namreč rodil Jezus Kristus in tako učlovečil božjega sina in Odrešenika, ki je s svojim naukom in kasnejšim žrtvovanjem odrešil človeka. Cerkvena občina v Rimu je imela 25. december za praznik Jezusovega rojstva že leta 336, leta 354 pa je bilo po ohranjenih podatkih praznovanje božiča ustaljeno. Iz Rima se je praznovanje Kristusovega rojstva kmalu razširilo drugam. Na Vzhodu je božič postal samostojni praznik proti koncu 4. stoletja, vendar pa ni bil nikoli tako popularen kot epifanija - Gospodovo razglašenje, ki ga praznujejo 6. januarja. Božič spada med štiri zapovedane cerkvene praznike, ki so gibljivi in jih kristjani ne obhajajo vedno na nedeljo, vendar se ni nobeden v krščanskem svetu razširil tako hitro kot prav božič. Okoli tega dneva so se spletli številni običaji in verovanja. Nastalo je veliko zgodb, pripovedk, legend, še več upodobitev in pesmi. Najstarejša znana slovenska pesem "Eno dete je rojeno" je bila na primer prvič tiskana v letu 1607, ljudstvo pa jo je pelo že v 15. stoletju. Najbolj znana božična pesem pa je zagotovo tudi pri nas "Sveta noč, blažena noč", ki je nastala leta 1818 in jo na božični dan pojejo po skoraj vsem krščanskem svetu. Med prvo in drugo svetovno vojno je nastalo mnogo božičnih popularnih pesmi, med njimi tudi White Christmas v izvedbi Binga Crosbyja, ki je postala najbolje prodajana plošča vseh časov.
Mnogi ljudje se božiča veselijo tudi zaradi obdarovanja. V večini katoliških in protestantskih dežel namreč nosi Božiček na Sveti večer, 24. decembra, še vedno darila, pri pravoslavcih pa 5. januarja, na predvečer praznika Epifanije. Takrat nosi darila v nastavljene čevlje tudi italijanska dobra čarovnica Befana. Angleži se obdarujejo na Sveti večer in na Štefanovo, 26. decembra. Takrat namreč praznujejo Boxing day. V srednjem veku so namreč bogataši ostanke pojedine spravili v škatlo in jih podarili služabnikom, duhovniki pa so na ta dan včasih spraznili skrinjice za miloščino in denar darovali revežem. Običaj se je obdržal, le da se sedaj obdarujejo predvsem prijatelji. Kar se tiče obdarovanja so na najboljšem otroci iz nekdanjih (katoliških) socialističnih držav, torej tudi slovenski. V času socializma jih je obdaroval dedek Mraz na silvestrovo, po političnih spremembah pa jim darove prinašata še dva decembrska darovalca, Miklavž in Božiček.
Več kot poldrugo stoletje imajo ljudje navado, da si ob božiču in ob prihajajočem novem letu voščijo. Domovina voščilnic je stara Avstrija, kjer se je navada pisanja voščil najprej razširila. Slovenci tako spadajo med prve, ki so si pisno zaželeli vesel božič in srečno novo leto, zlasti pa so to počeli po letu 1870, ko se je za nezalepljene ovojnice pocenila poštnina.
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, torej do nedelje Jezusovega krsta. Na božič se morajo verniki tudi pripraviti, kar storijo v adventu. Ta pomeni prihod in predstavlja obdobje, ko se verniki štiri tedne oziroma štiri nedelje pripravljajo skozi molitev, branje in premišljevanje božje besede na prihod Jezusa. Štiri nedelje ponazarjajo štiri obdobja zgodovine stare zaveze: prazgodovino od začetka do Abrahama, dobo očakov od Abrahama do kraljestva, dobo kraljestva od njegove ustanovitve do babilonske sužnosti in dobo po vrnitvi iz babilonske sužnosti do Kristusa. Advent ponazarja tudi adventni venec s štirimi modrimi ali belimi svečami, ki ponazarjajo štiri omenjena obdobja.
V tem času ob večerih v nekaterih domovih katoliških družin še vedno nastajajo božične jaslice, figurice, ki prikazujejo prizore Kristusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. Jaslice so se verjetno razvile iz duhovnih iger, ki so ponazarjale najbolj dramatične dogodke Kristusovega rojstva. Frančišek Asiški je v gozdu leta 1223 postavil prve izpričane žive jaslice, na slovenskem pa so prve jaslice postavili jezuiti v Ljubljani leta 1644. Jaslice se po običaju postavljajo na zadnji večer pred praznikom in so središče božičnega razpoloženja; ob njih se v prazničnih dneh zbira družina in moli ter poje. Običaj postavljanja jaslic naj bi se razvil iz srednjeveških duhovnih iger (misterijev), saj so žive osebe v jaslicah sčasoma zamenjale iz lesa izrezljane osebe; po sv. Frančišku Asiškem pa se je navada postavljanja jaslic razširila po vsem katoliškem svetu.
