In ni bolj imenitne ideje od obiska poletne Avstralije sredi slovenske zime. Ker se ti ni treba vsako jutro ovijati s šali in kapami, natikati rokavic, težkih škornjev in dolgih plaščev. Tam je najudobneje, da imaš na sebi čim manj. Kombinacija, s katero skoraj ne moreš zgrešiti, so natikači, kratka majčka in bermudke. Netežavno pakiranje za vroče dni sredi januarja, ko je v Evropi še razsajala zima.
Prepričana sem bila, da bom po dolgotrajnem potovanju, vsega skupaj 25 ur, preko Brnika, Frankfurta in Bangkoka, v Melbournu stopila na tla povsem drugačnega sveta. Kar je na nek način sicer res, vendar se mi je od prvega trenutka dalje vse zdelo tako znano, tako domače. Resnici na ljubo, sprva sem se počutila, kot da bi me kdo ogoljufal. Kot da nisem tisoče kilometrov stran od Slovenije, ampak nekje na Primorskem. Kjer je sicer zelo fino, ampak tja se lahko pripeljem v eni uri in povratna karta nikakor ne stane 230.000 tolarjev. Ne vem, zakaj, ampak kadarkoli potujem v tuje dežele, vedno njih oddaljenost in eksotičnost ocenjujem na podlagi namišljenih, samo meni znanih kriterijev. Od katerih jih je večina sicer zelo smešnih, ampak tako pač je. Ko sem bila denimo v Maliju, je bilo okoli mene malo belcev, ergo, res sem nekje daaaleč. Ko sem bila v Združenih Arabskih Emiratih, so bili vsi oblečeni v bele halje, ergo, daleč sem. Ko pa sem prišla v Avstralijo, je bilo vse enako kot pri nas. Vsaj na prvi pogled. Trgovine, ljudje, avtomobili, v Melbournu nekaj dni celo vreme. In potem sem razmišljala, zakaj se ljudem pravzaprav zdi Avstralija tako kul. Zakaj si domala vsi, ki premorejo vsaj nekaj popotniškega duha, želijo obiskati Aussie Land. No, tudi če se vam bo uspelo prebiti do konca teksta, se boste še vedno morali odpraviti tja in sami ugotoviti, v čem je štos.
O težavah z vožnjo po napačni strani ceste, ki se Avstralcem zdi povsem prava, niti ne bi zgubljala besed. Nekaj dni še rineš na voznikov sedež misleč, da je to sovoznikov sedež, ampak se hitro privadiš. Kakor se hitro privadiš na premagovanje razdalj kot je 500-700 km na dan. Če želiš opraviti takšen krog po vzhodni Avstraliji, kot sem ga jaz, ti kaj drugega tudi ne preostane. V 5 tednih sem dokaj hitro, običajno popotniki potujejo tam 2-3 mesece in več, obiskala naslednja mesta in kraje: Melbourne in Adelaide na jugu, Alice Springs in čudoviti Ayers Rock v sredini ter tropski in vroči Queensland na vzhodu. Prav slednjega, ki velja za počitniško deželo, sem zaradi lepot, ki ti jih nudi veliki koralni greben in največji peščeni otok na svetu – Fraser Island, prečesala še posebej natančno. V nadaljevanju pa le nekaj vtisov in dogodkov iz poti.
»A must see«, obvezno za vsakega turista, je obisk Alice Springsa. Mestece v notranjosti države, ki je del Severnega teritorija (Northern Territory), je na avstralskem turističnem zemljevidu še posebej obkroženo. Pred dobrimi 130-imi leti postojanka med Adelaide na jugu in Darwinom na skrajnem severu, je Alice Springs z okoli 26.000 prebivalci danes odlična izhodiščna točka za oglede bližnjih čudes narave. Čeprav pojem bližnji v Avstraliji dobi povsem nove razsežnosti. Čisto zares. Mali centimetrček na zemljevidu v resnici pomeni ne manj kot tri ali štiriurno vožnjo. In to po hitri cesti, kjer na levi vidiš rdečo zemljo, na desni vidiš rdečo zemljo s kakšnim trnkastim grmičkom, pred tabo pa je asfaltna pot, ki ji ni videti kraja. Seveda si hvaležen za vsak ovinek, ki ti pride na pot.
In kako si materi naravi šele hvaležen v trenutku, ko se z Ulurujem (Ayers Rock) premerita iz oči v oči, ali pa, ko posedaš
v senčki mogočne Kata Tjute (Olgas), ali pa, ko se ves utrujen po večurni hoji in hudimano žejen vržeš v jezerce sredi Kings Canyona. Garden of Eden ali po naše Rajski vrt, takrat in tam se res počutiš nebeško. Hvalabogu, da so si prvotni prebivalci Avstralije izposlovali lastništvo in nekakšen skupaj z belci deljeni nadzor nad omenjenimi znamenitostmi. Zraven so si izmislili še strrrašne zgodbe o kačah in vsaj jaz nisem videla nikogar, ki bi kršil jasno napisana pravila igre in ki bi hodil drugje kot po točno določenih poteh. Ker sicer lahko na poti v domovino doživiš hudo nesrečo, oslepiš ali pa si nesrečen do konca svojih dni. Tako, kot se je to menda pred leti primerilo neposlušnemu Japoncu, pa ne samo njemu, ki je počel prav to, kar so Aboridžini svetovali naj se ne počne. Vodič nam o tem sicer pripoveduje z rahlim nasmeškom na obrazu, ampak vsi čutimo globoko spoštovanje do Aboridžinov. Življenje v avstralski puščavi, pravijo ji »bush«, je res presneto zahtevna reč, ti ljudje pa so tu zdržali tisočletja in se zaradi težavnih razmer sploh ne pritožujejo. Z belci je drugače. Sploh pa z ženskami, ki gredo v puščavo in nameravajo celo prespati pod milim nebom, ne ozirajoč se na kače, guane in ostale plazilce, ki jih tam kar mrgoli. »Super, zunaj bomo spali,« sem se najprej veselila, potem pa je vodič Tim pokazal na t.i. swage, debelo podložene puščavske spalke, rekoč: »Previdno jih dvignite in pošteno pretresite. Lahko, da se v njih skriva kakšna kača, ki je tja zašla podnevi.« »Prosim ?!?« in v isti sapi sem se proseče in obupana kriče ozirala naokoli: »Naj mi kdo pomagaaa...!«
No, in ko smo že pri tem, med mojim obiskom Avstralije se mi je zdelo, da Avstralci dobesedno živijo za to, da so prijazni in da pomagajo drugim. Morda se bo komu zdelo patetično, ampak v skoraj dveh mesecih, kolikor sem jih preživela tam doli, nisem imela v tem pogledu sploh nobene slabe izkušnje. Vsi prijazni, vsi so delovali nekako zadovoljni. Avstralci so se mi zdeli skuliran narod. Da sploh ne omenjam, kako fino se mi je zdelo, ko sem ugotovila, da »obleka naredi človeka« pri njih ne pomeni nič. Prizori kot npr. gospa, ki vsa napedenana hiti v službo obuta v bele nogavice in športne copate in se tik pred vrati podjetja preobuje v salonarje, so vse prej kot redki. V Sloveniji bi najverjetneje nanjo kazali s prstom in se ob tem privoščljivo smejali, češ, iz katerih rovt je pa ta ušla. Tu pa se temu ni čudil nihče. »Dress code«, kaj je to ? Najprej udobje, potem pa vse ostalo. Spomnim se, ura je bila osem zvečer, posedala sem pred slovito sydneysko opero, ko mi je takorekoč z neba padla v roke zastonj vstopnica za eno od predstav. Capsis vs Capsis, blues kabaret v Studiu. Ponudil mi jo je neznanec, kasneje sem izvedela, da je letalski inženir iz Poljske na začasnem delu v Sydneyu, kjer zastopa eno od južnoafriških podjetij, menda je zaman čakal na prijatelja (op. nekateri bi ob tem pripomnili, da je bila to le finta), ampak sprejela sem karto z odprtimi rokami. Kako tudi ne, enkratna priložnost, da konkretno in povrhu še zastonj, oh, kako gorenjsko se to sliši, stopim v osrčje te znamenite arhitekturne stavbe. In blues, ki mi sede, in kabaret, ki me spravi v dobro voljo. Sicer so najcenejše vstopnice za katerokoli predstavo v operni hiši nič manj kot 50 avstralskih dolarjev, torej okoli 6500 tolarjev. No, pa da se vrnem nazaj k normam oblačenja, imela sem pomisleke, češ, ja v navadni kratki majčki, hlačah in oguljenih »japankah« pa res ne morem v Opero, ja, kaj si bodo pa ljudje mislili ?! Pa me Marek, tako mu je bilo namreč ime, pogleda in zamahne z roko: »Ah, ne skrbi, tukaj pa res nikogar ne briga, kako je oblečen.« In smo se tudi brez večernih oblek in kravat in smokingov res imeli prav fino. Prepevali smo pesmi Lize Minelli, Elle Fitzgerald in drugih, meni nadvse ljubih pevk, avstralski komik grškega rodu Paul Capsis pa nas je zraven še spravljal v smeh. Zadetek v polno.
Drugačen zadetek, bolj filmsko boksarski, pa se je zgodil naslednjega dne. Ob jutranjem prebiranju časopisa Herald Sun, mi je padel v oči oglas: »Avstralska premiera filma Ali, v filmske studie FOXa bo ob 18ih prišel glavni igralec in nominiranec za oskarja Will Smith. Vabljeni !« In smo šli, če že vabijo. Naj ob tem omenim, da nisem niti njegova goreča oboževalka, še manj pa nagnjena k zbiranju avtogramov, ampak tisto popoldne je bilo ustvarjeno za početje prav tega. Za hec. Brez večjega truda sem se znašla skoraj ob ograji, ki je Willa in ostale zvezdnike ločevala od vreščečih oboževalcev, televizijskih kamer in fotografskih aparatov. Kolegi novinarji so bili v stanju pripravljenosti, jaz pa sem vse to z zanimanjem tokrat le opazovala. No, ni bilo čisto tako, tudi jaz sem imela »trotlkamerco« pripravljeno za primer, da se Will ustavi ravno pri meni. Brisačke z njegovim podpisom nisem ujela nobene, zato pa mi je v trenutku največjega dogajanja zmanjkalo filma in sem za nameček še nerodno vstavljala drugega, tako da sem se v glavnem lahko obrisala pod nosom za dobre fotografije, razen ene.
Will pa je medtem poziral v boksarskih pozah, se rokoval s feni in veselo delil avtograme. V Sloveniji še vedno čakamo na premiero Alija in nekateri tudi soboto, ko bodo onkraj luže delili oskarje. Glavna kandidata za prestižni kipec naj bi bila Will Smith oziroma avstralski adut Russel Crowe za vlogo shizofreničnega matematika Nasha v Čudovitem umu. Kdo je igralec leta ? Avstralci so prepričani, da je njihov Crowe najboljši. Zraven pa se prepirajo, ali je Novozelandec, saj se je popularni gladiator tam rodil, ali Avstralec, kjer je Russel živel od svoje rane mladosti. Avstralec, kaj pa drugega. Saj se je tudi Nicole Kidman rodila na Havajih (ameriška zvezna država), pa je nihče nima za Američanko. Tako je enega od člankov zaključil kolumnist v The Australianu. Prav onadva, Crowe in Kidmanova, oskarja utegne letos dobiti za glavno žensko vlogo v Moulain Rougeu, trenutno krojita vrhove lestvic priljubljenosti v deželi tam doli. Še na njenega bivšega, Kakosežepiše, so vsi pozabili.
Niso pa filmarji pozabili na »Ukradeno generacijo«. S filmom The Rabit Proof Fence, ki so ga filmski kritiki označili za enega boljših avstralskih filmov zadnjih 20 let. Zgodba sega v leto 1918, v čas, ko so beli gospodarji velike Avstralije začeli hladnokrvno odločati o usodi mešanih aboridžinskih otrok. Po prepričanju belih glav se za mešančke ni spodobilo odraščanje v divjini in so jim zato »velikodušno« in na prisilen način ponudili možnost odraščanja v posebnih prevzgojnih kampih. Daleč od staršev, od prijateljev in domačega kraja. Preteči so morala krepka 4 desetletja, preden so bistri beli gospodarji spoznali, da je njihovo početje za mešane otroke in njihove mame, hudo boleče. Vmes pa so najhrabrejši otroci iz tovrstnih samotnih in sramotnih kampov tudi zbežali. Nekateri celo zelo, zelo daleč. Tudi 1500 milj, kot so po puščavi, ob pičli hrani in vodi bežale tri male deklice. Razcapane, utrujene, ožgane in preganjane jih je ob tisoče kilometrov dolgi zaščitni ograji pred zajci, vodila pot v materino naročje. Ker je njihova domovina puščava in njihovi prijatelji plazeče guane in jastrebi in ker oni radi jejo tolste ličinke... Belcem pa se je to zdelo gnusno. Čudovit film »The Rabit Proof Fence«, je posnet po resnični zgodbi.
Avstralci se torej znajo ozreti nazaj in znajo priznati napake iz preteklosti. S svojevrstnim humorjem, v glavnem na svoj račun in brezskrbnim načinom življenja, ki so ga ujeli v pozdravno frazo: «No worries«, pa se ti sodobni prebivalci tega samotnega kontinenta nevsiljivo vsedejo v srce. Prav »no worries« oziroma brezskrbni in nekomplicirani način življenja je tisto najdragocenejše, kar subtilni popotnik ob čudovitih spominih in lepih fotografijah, najraje prinese s seboj domov. Koliko časa pa čar traja, je pa že druga zgodba ...
