Maova dediščina še vedno ostaja potencialno nevarna za trenutno vodstvo države z največjim številom prebivalstva na svetu. Na Kitajskem se je namreč poleg gospodarstva v zadnjih dvajsetih letih razvijala tudi neenakost. Kljub temu, da večina Kitajcev misli predvsem na to, kako bo čimbolj obogatela in je ideološki boj, ki je zaznamoval 27 let Maove vladavine, potisnila daleč v spomin, pa Maova radikalna in egalitaristična misel ostaja prisotna v duhu ljudi.
Kitajski revolucionar Mao Zedong se je rodil 26. decembra 1893 v kmečki družini v kitajski provinci Hunan. Leta 1921 je sodeloval na ustanovnem kongresu komunistične partije (KP) Kitajske v Šanghaju in bil skupaj z 12 drugimi delegati izvoljen za predstavnika province Hunan. Imel je vodilno vlogo v obdobju prve zveze med KP in nacionalistično stranko Kuomintang med letoma 1923 in 1927. Od leta 1924 se je ukvarjal s kmečkim vprašanjem, po razpadu zveze med strankama pa je organiziral kmečke upore v Hunanu ter oblikoval gverilske enote v Hunanu in Jiangxiju. Ko so se komunisti med letoma 1934 in 1935 ponovno povezali s Kuomintangom, pa se je Mao odločil organizirati t. i. dolgi pohod po Kitajski, med katerim je prevzel oblast v komunistični partiji.
1. oktobra 1949 je Mao na Trgu nebeškega miru v Pekingu razglasil nastanek Ljudske republike Kitajske in postal predsednik ljudske vlade in nato predsednik ljudske republike. Kuomintang se je po razglasitvi LR Kitajske umaknil na Tajvan. Kitajska je nato leta 1950 zasedla Tibet in ga leto kasneje priključila kot avtonomno pokrajino. Leta 1956 je Mao sprožil kampanjo "naj cveti sto cvetov", v okviru katere je intelektualce pozval, naj kritizirajo partijo, nato pa jih je več kot 500.000 poslal v delovna taborišča. Po gospodarskem neuspehu kampanje "veliki skok naprej" je na Kitajskem konec 50-ih let zavladala huda lakota, zaradi katere je umrlo 30 milijonov ljudi. Mao je zato leta 1959 odstopil s položaja predsednika republike, ostal pa je predsednik komunistične partije. Nekaj let zatem je Kitajska izvedla prvi jedrski poskus, nato pa so se zaostrila nasprotja z nekdanjo Sovjetsko zvezo na ideološki, politični, gospodarski in vojaški ravni. V boju za oblast in uveljavitev kitajske različice socializma je Mao izpeljal kulturno revolucijo (1966 - 1969), v kateri je od mladinske rdeče garde in vojske zahteval odstranitev vseh elementov buržoazije iz partijskih vrst.
Kmalu po kulturni revoluciji se je Kitajska pričela odpirati svetu, pred tem je namreč vodila politiko izolacionizma. Leta 1971 je bila sprejeta v Združene narode, leta 1972 pa je bil na obisku v Pekingu takratni ameriški predsednik Richard Nixon. Po Maovi smrti 9. 9. 1976 je v kitajski politiki prišlo do številnih preobratov. Najprej so z oblasti odstavili skrajneže, t.i. bando četverice, nato pa so uvedli politiko "štirih modernizacij", ki je bila sestavljena iz politične demokratizacije, odpiranja v svet ter modernega industrijskega razvoja. Ker politična demokratizacija ni bila dovolj intenzivna, je leta 1989 prišlo do protestov študentov, ki so na Trgu nebeškega miru v Pekingu zahtevali večjo demokratizacijo države. Oblasti so proteste krvavo zatrle. Do prelomnice v kitajski politiki je ponovno prišlo leto kasneje, ko so oblasti dovolile zasebno podjetništvo, čemur je sledila nagla gospodarska rast.
