Umrla ameriška 'seksi mačka'

Njena življenjska pot je tipična ameriška zgodba o uspehu. Rodila se je v Južni Karolini v rasno mešanem zakonu in pri osmih letih je morala od doma, saj njen očim ni želel skrbeti za mešano pastorko. Preselila se je k teti v afroameriško četrt Harlem v New Yorku, kjer je po nedokončanem šolanju na srednji šoli za izrazne umetnosti s 16 leti začela kariero na odrskih deskah.

Povsem naključno je namreč postala del plesne skupine Durnham in z njo nastopila po vseh pomembnejših evropskih prestolnicah. Med drugim je leta 1948 plesala tudi za britansko kraljevo družino. Kmalu potem je zapustila plesni ansambel in v pariškem nočnem klubu "Carrols" začela solistično kariero.

Leta 1951 jo je po pisanju nemške tiskovne agencije dpa odkril eden najboljših režiserjev vseh časov Orson Welles in jo označil za "najbolj privlačno žensko na svetu". Zaigrala je v njegovi uprizoritvi Goethejevega Fausta. Ker je v tistem času veliko nastopala po Evropi, ji je vse do konca ostala ljubša publika na stari celini kot v ZDA. "Evropejci imajo kulturo, Američani ne," je nekoč dejala na svoj tipično neposreden način.

Po vrnitvi na broadwajske deske je velik uspeh dosegla z muzikloma Monotonous, Shinbone Alley in Mrs. Patterson. Poleg omenjene vloge ženske mačke v TV seriji Batman, je zaigrala še v filmih Accused, Anna Lucasta in St. Louis Blues, v devetdesetih letih pa tudi v filmu Boomerang z Eddijem Murphyem.

Njen prvi glasbeni album RCA Victor Presents Eartha Kitt je izšel leta 1954, na njem pa so bile med drugim popevke I Want to Be Evil, C'est Si Bon in omenjena Santa Baby, ki se na radijskih postajah se danes vrti ob koncu leta. Njeni kasnejši uspešnici sta bili še Let's Do It in My Heart Belongs to Daddy, leta 1966 pa je bila za album Back in Business nominirana tudi za grammya.

Do današnje zabavne industrije je bila kritična. "V splošnem je današnja zabavna industrija medla. Toliko je odvisna od blišča in tehničnih pripomočkov. Ne potrebuješ talenta, da bi bil danes uspešen," je dejala leta 1996.

Kittova je rada odkrito spregovorila o vsem, kar jo je v družbi motilo. Leta 1968 je tako med slavnostno večerjo, ki jo je v Beli hiši gostila žena takratnega ameriškega predsednika Lyndona Johsnona, pred skupino 50 zbranih žensk ostro kritizirala vietnamsko vojno.

"Najboljše može te države pošiljate v Vietnam, kjer jih pobijajo in pohabljajo. Upirajo se na ulicah, ne želijo hoditi v šolo, ker vedo, da jih bodo odtrgali iz materinega objema in poslali umret v Vietnam," je bila njena takratna izjava, zaradi katere sta jo preiskovali in nadzirali tako obveščevalna agencija Cia kot zvezni urad za preiskave FBI. Bojkotirali so jo tudi ameriški mediji.

V enem od kasnejših intervjujev je izrazila razočaranje in jezo, da v državi, kjer naj bi spodbujali govorjenje resnice, zaradi resnice izgubiš delo in si deležen udarcev.

Kittova je na odrskih deskah nazadnje nastopila leta 2003 v priredbi muzikla Nine. Čeprav je bila na odru seksi in spogledljiva, se je sama opisala za sramežljivo in celo vase zaprto, k čemur naj bi pripomoglo nesrečno otroštvo. Za svojo edino družino je v nekem pogovoru tako označila svoje oboževalce po svetu.

Svetovnemu občinstvu se je v spomin najbolj vtisnila z nagajivo božično popevko Santa Baby, v ZDA pa si je kultni status pridobila v 60. letih prejšnjega stoletja z vlogo ženske mačke - Catwoman - v priljubljeni telvizijski nanizanki Batman. Z zapeljivimi oblinami in erotično energijo, ki jo je izžarevala na odru, je veljala tudi za enega prvih seksualnih simbolov med afroameriškimi ženskami. Znana pa je bila tudi kot ostra družbena kritičarka in borka za človekove pravice, zaradi česar je prišla tudi navzkriž z ameriško politično elito.