FOTO: 'Angleška vrtnica, vedno boš rasla v naših srcih'

Diana Frances Spencer, ki se je 1. julija 1961 rodila v Sandringhamu na vzhodu Anglije, je bila še pri 19 letih pomočnica v vrtcu, pri rosnih 20 pa se je poročila s princem in bila vržena v svet uradnih kraljevih obveznosti, ki so potekale pod budnim in neizprosnim očesom javnosti. Iz sramežljive najstnice se je razvila v odločno upornico, ki se je postavila po robu kraljevskim normam. Prevetrila je podobo kraljeve družine. Pred princeso Diano nas kraljeva družina ni zanimala, bila je nekaj iz zaprašenih zgodovinskih knjig. Ona pa ji je prinesla priljubljenost, večjo od največjih rock zvezdnikov. Modernizirala je podobo kraljeve družine in tudi sama postala popkulturni fenomen. V Beli hiši je plesala z Johnom Travolto. Hodila po minskih poljih v Angoli. Se s sinovoma vozila z vodnimi skuterji in vpeljala nov, topel, sproščen način materinstva. Živela je pod izrazitim medijskim žarometom, a je to platformo uporabila, da je ozaveščala o humanitarnih akcijah. Podrla je zid, za katerim so živeli pripadniki kraljevih družin, in obiskovala ter se družila z bolniki, zbolelimi za rakom, aidsom in gobavostjo.

A za lepo, slavno in bogato princeso, ki je bila deležna občudovanja milijonov po svetu, je bila preprosta sreča nedosegljiva. Ko je kazalo, da je končno našla srečo v ljubezni z Dodijem Al Fayedom, se je njeno turbulentno življenje 31. avgusta 1997 tragično končalo v prometni nesreči, ko sta bežala pred paparaci, ki so to njeno srečo za vsako ceno hoteli ujeti. 

"Diana, tako čaščena, dojeta kot svetnica, dojeta kot žrtev, je bila v svoji smrti opomnik očitnega: Ljudje, ki jih čislamo kot utelešenje lepote, talenta, slave, so konec koncev iz mesa in krvi. Imajo napake in so zmotljivi, ravno tako kot mi," je zapisala Megan Garber. "Bila je ljudska princesa, ujeta v pozlačen stolp," je dodala. 

In vse od takrat naše navdušenje nad to tragično junakinjo, svetnico s človeškimi napakami, ni usahnilo. 20 let po njeni smrti njena zapuščina še raste. Kako sta njeno življenje - in celo smrt - preoblikovala svet?

"Pravljično poroko" spremljalo 750 milijonov gledalcev 

29. julija 1981 je neverjetnih 750 milijonov gledalcev spremljalo prenos poroke Diane in princa Charlesa. Dojemali so jo kot prizor iz pravljice: princ, ki pred oltarjem čaka svojo nevesto, ki se sramežljivo nasmiha, nosi pa še bolj pravljično obleko. 

Leto po poroki se je razveselila prvega sina, nato mu je kmalu sledil še drugi. Videti je bilo, da vse teče po scenariju, skrbno načrtovanem v Buckinghamski palači. A kmalu je - zaradi invazivnega medijskega poročanja, ki je bilo posledica Dianine neizmerne priljubljenosti - postalo jasno, da je njun zakon daleč od pravljičnega. Med intenzivno medijsko pozornostjo so tabloidi šteli dni, ki sta jih zakonca preživljala narazen.

Kljub rojstvu sinov, princa Williama in princa Harryja, ni bil zato nihče presenečen, ko je decembra 1992 britanski premier John Major oznanil, da sta Charles in Diana zaživela ločeno.

Njene sanje so se v resnici razblinile že dan po poroki, kakor je kasneje razkrila novinarju Andrewu Mortonu. Odkrito je povedala, da je bila Camilla "tretji člen zakona".

Njun zakon so dokončno razvezali leta 1996, v triminutnem postopku, pri katerem nista bila prisotna. Diana je ohranila naziv princesa Walesa in nadaljevala s svojim humanitarnim poslanstvom. 

Pogumno razkrila resnično ozadje navidezne pravljice

Ker je bila pod drobnogledom tabloidov in je želela, da je ljudje ne bi dojemali kot popolne nezemeljske figure, temveč ženska iz mesa in krvi, ki ima mnogo pomanjkljivosti, je želela pojasniti svojo plat zgodbe. Podrobno jo je maja 1991 izlila na več kaset. To je zaupala svojemu bližnjemu prijatelju, doktorju Jamesu Colthurstu, in mu kasete izročila, da jih je osebno odnesel iz palače novinarju Andrewu Mortonu. Ta jih je odnesel v kavarno in poslušal, kako princesa opisuje najtemnejše skrivnosti, ki so zadevale Camillo, boj z bulimijo, celo samomorilne misli. Na podlagi teh izpovedi je leta 1993 izdal knjigo Diana: Njena resnična zgodba, ki je pretresla svet, saj je razgalila resnico, ki se je skrivala v ozadju navidezne pravljice. 

"Zadeva s Camillo mi je odmevala v glavi ves čas najine zaroke. Ko sem šla proti oltarju, sem jo iskala, vedela sem, da je bila tam. Spominjam se, da sem bila tako zaljubljena v svojega moža, da nisem mogla odtrgati oči od njega. Mislila sem, da sem bila najsrečnejše dekle na svetu. Da bo dobro skrbel zame. A je bilo napačno sklepanje. V meni je bilo veliko upanja, a je bilo že dan po poroki potolčeno. Ponoči se mi je ves čas sanjalo o Camilli, za povrhu pa jo je Charles vsakih pet minut klical in jo spraševal, kako naj se kosa s svojim zakonom. Vsa reč je bila histerija, delala sva se odrasla, a sem bila le Diana, vzgojiteljica v vrtcu. Vse skupaj je bilo smešno. V nekaj mesecih sem bila zaradi bulimije grozljivo suha. Bila sem v taki depresiji, da sem hotela samo prerezati zapestji, zunaj pa je deževalo in deževalo," je izpovedala Diana in s tem za vedno spremenila družbo. Pokazala je, da so tudi ljudje, ki jih častimo, le ljudje in imajo težave. Da pravljice niso resnične. Upala si je spregovoriti o temah, ki so še danes tabu - že za navadne smrtnike, kaj šele pripadnike kraljevega dvora. 

Ljudje so za Diano žalovali kot za dobrim prijateljem

Dobro leto po ločitvi je Diana umrla v prometni nesreči, stara komaj 36 let. Avgusta 1997 je na sredozemski obali počitnikovala s svojim novim ljubimcem, milijonarjem Dodijem Al Fayedom. Vseskozi so jima bili za petami fotografi. 30. avgusta sta prispela v Pariz in večerjala v hotelu Ritz, ki sta ga malo po polnoči poskušala diskretno zapustiti z mercedesom, ki je čakal nanju. Pri visoki hitrosti se je avtomobil, ki so ga na motornih kolesih zasledovali paparaci, zaletel v steber v podvozu blizu mostu Alma, nasproti Eifflovega stolpa, na severnem obrežju reke Sene. Al Fayed in voznik sta bila nemudoma mrtva, telesni stražar je utrpel hujše poškodbe. Kot se je izkazalo pozneje, je imel voznik v krvi močno povišano vrednost alkohola in je vozil veliko prehitro.

Londončani so nemudoma začeli prinašati rože pred Buckinghamsko in Kensingtonsko palačo, rezidenco princese Diane, in sčasoma se jih je nabralo na milijone. V dneh do pogreba so se množični izrazi žalosti le še stopnjevali, na vpis v sožalno knjigo je bilo denimo treba čakati 11 ur.

6. septembra je pogrebno slovesnost na ulicah Londona spremljalo skoraj milijon ljudi, pred televizijskimi zasloni po svetu pa še 2,5 milijarde. 

Ljudje so imeli namreč občutek, da so Diano poznali, in so žalovali za njo kot za dobrim prijateljem. Ta občutek "Diana smo mi vsi" je povzročil, da je bila njena smrt tako travmatična, šokantna, da odmeva še zdaj. Se spomnite, kako ste tistega 31. avgusta nemo zrli v ekrane, potrti, kot bi umrl družinski član? Kaj je bilo na njej tako posebnega?

Imela je otroka v sebi

Diana je bila mlada, drugačna, negotova. Ni bila vajena formalnosti in pravil, ki so vladali na dvoru, in tistih, s katerimi se ni strinjala, je pogumno prekršila. Med drugim je kraljevo tradicijo prelomila tudi z načinom starševstva. Veliko bolj je bila prisotna pri vzgoji in preživljala je veliko časa z otrokoma. Peljala ju je smučat, na plažo, v vodne parke in celo na dirke z avti. Princa sta v dokumentarcu Diana, najina mama: Njeno življenje in zapuščina (Diana, Our Mother: Her Life and Legacy) spregovorila o njenem zabavnem starševstvu, kako ju je spodbujala, naj bosta poredna in jima tihotapila sladkarije. Opisala sta jo, da je imela "otroka v sebi", hkrati pa je "razumela življenje zunaj zidov kraljevske palače". 

Modernizirala je predstavo, kako naj bi bila videti princesa

Imela je neizmeren vpliv na moderniziranje kraljeve družine, pomagala jo je narediti bolj dostopno in spremenila mnenja ljudi o tem, kaj jim pomeni kraljeva družina. Ne samo, da je vedno povedala, kar ji je ležalo na duši, lotevala se je tudi nalog, ki se jih člani kraljeve družine običajno niso, kot je naprimer ukvarjanje s težavo brezdomstva.

'Pozornost javnosti lahko vsaj uporabim za nekaj dobrega'

S humanitarnim delom se ni ukvarjala samo na papirju ali z donacijami, temveč se je z njim dejansko in osebno spopadla. Nikdar je ni bilo strah seči v roke komurkoli, tako brezdomcem kot bolnikom, kar je dokazala tudi ob odprtju oddelka za bolnike z aidsom. Brez rokavic se je rokovala z bolnikom, okuženim z aidsom, s čimer je skušala razbiti mit, da se ta bolezen prenaša z dotikom. Tudi po ločitvi je nadaljevala s humanitarnim delom in tega ni želela početi samo na papirju. "Če bom zagovarjala kakšno dobrodelnost, želim sama iti in si ogledati težavo iz prve roke in se naučiti čim več o njej," je dejala. Govorila je z ljudmi, ki so živeli v šotorih ali pod mostovi, medtem ko so ji sledile kamere, in pri tem govorila: "Če se moram sprijazniti s tem, da so na vsakem koraku kamere usmerjene vame, lahko vsaj to pozornost javnosti uporabim za nekaj dobrega."

'Vsi smo krivi'

Idejo, da je bila Diana ljudska kraljica, je v govoru po njeni smrti prvič vpeljal takratni britanski premier Tony Blair. In s tem ni mislil le na njeno humanitarnost, njeno dostopnost, temveč predvsem na občutek lastništva, ki ga je do nje imela javnost - ljudje so imeli občutek, da imajo pravico dostopa do njenega življenja.

"Izmed vseh ironij, ki zadevajo Diano, je bila največja ta – dekle, ki so jo poimenovali po starodavni boginji lova, je bila na koncu sama najbolj lovljena oseba moderne dobe," je v nagrobnem govoru dejal njen mlajši brat Charles.

Paparaci, navdušeni nad njeno končno ujeto srečo, so se pognali v beg za vozilom, in voznik – ki je vozil pod vplivom alkohola – jim je želel pobegniti, to pa se je končalo na najslabši možni način. "Pomembne novice o Diani so gromozansko povečevale prodajo revij. Vsi smo krivi," je leta 2007 o odgovornosti za njeno smrt dejal urednik tabloida.

Tudi Princ Harry je v BBC-jevem dokumentarnem filmu Diana, 7 dni (Diana, 7 days) kritiziral paparace, da so, namesto da bi njegovi mami pomagali, raje fotografirali razbit avto. "Ena najtežjih stvari, ki sem jih moral sprejeti, je bilo dejstvo, da so bili ljudje, ki so ju preganjali v predor, isti ljudje, ki so jo fotografirali, ko je umirala na zadnjem sedežu avtomobila," je dejal in dodal: "Imela je močno poškodbo glave, a bila je živa in vsi tisti ljudje, ki so nesrečo povzročili, so jo raje fotografirali, kot da bi ji pomagali. In potem so te fotografije zaokrožile po medijih ..."

In ta občutek kolektivne krivde še vedno ostaja. Vsi smo želeli vedeti, ali je končno našla srečo v ljubezni, vsi smo želeli del nje, in to je povzročilo njen konec. Tudi 20 let kasneje ta grenak občutek ni zvodenel. A nas tudi ničesar ni zares naučil.

Za zmeraj je spremenila kulturo: njeno življenje je bilo prvi resničnostni šov

Prebivalci Buckinghamske palače pred Diano niso bili del pop kulture, od nje naprej pa so vanjo neločljivo zarezani. Samo poglejte, kako priljubljena je kraljeva družina zdaj – mala princ George in princeska Charlotte prevzameta ves svet, kjerkoli se pojavita, prav tako osupljiva Kate, ki jo zaradi karizme upravičeno primerjajo z Diano.

Ne le, da so pripadniki kraljeve družine največji zvezdniki, prav tako so navdihnili mnogo televizijskih serij in filmov. Za primer vzemimo samo izjemno priljubljeno serijo The Royals z Elizabeth Hurley na čelu. 

Člani kraljeve družine zdaj polnijo naslovnice tabloidov pogosteje kot drugi zvezdniki. Ne le, da je modernizirala podobo kraljeve družine, tudi sama je postala popkulturni fenomen. Na naslovnici revije People se je Diana od leta 1981 do danes pojavila 58-krat, kar je več kot kateri koli zvezdnik v zgodovini revije, navaja Ray Rahman. Nič, kar je storila, ni bilo zasebno. Paparaci so jo zasledovali povsod, vsak intimni trenutek je takoj postal naslov tabloida. Posledično so njene težave postale težave vseh: njena poporodna depresija, motnje hranjenja, afere in končno tudi ločitev. "Bila je človek in ljudje so se na to odzvali. Odzvali so se na ranljivost in vrline," je dejal Morton. Njeno življenje je bil prvi resničnostni šov, je zapisal Rahman. Prvi – pa tudi zadnji, ki je nosil tak dobrodelni pečat.

Po Diani so kraljevi člani postali in ostali popkulturne ikone. Ljudje morda ne vedo, kdo je predsednik njihove vlade ali kdo zaseda druge politične funkcije, a vsi vedo, kdo sta William in Harry, to ponazori Rahman.

V naši kulturi in družbi je pustila tako globok odtis, da smo z leti vse bolj očarani nad njo, sploh ker z minevanjem časa ugotavljamo, da je bila resnično edinstvena in tako zelo posebna. Njena zgodba se nas bo še dolgo dotikala. Oziroma, kot ji je ob zadnjem slovesu, ki sta ga spremljali dve milijardi ljudi, zapel Elton John: "Zbogom, angleška vrtnica, vedno boš rasla v naših srcih. Tvoja sveča je izgorela, preden bo izgorela tvoja zgodba."