'Britney in Paris me ne zanimata'

Hrvaški tednik Globus ga je uvrstil na seznam 100 najbolj vplivnih Hrvatov na svetu, poimenovali so ga fotograf za bogate in slavne. Splitčan Jadran Lazić, ki že dve desetletji živi v Los Angelesu, je ovekovečil tako rekoč sleherno ameriško in evropsko zvezdo iz sveta glasbe in filma, ki kaj pomeni. Napisal je knjigo 'Jaz paparaco', v kateri predstavlja svoje delo, letos pa je z retrospektivno razstavo, ki je odprla svoja vrata v Zagrebu, zaokrožil 40 let svoje ustvarjalnosti. Svetovno slavo mu je prineslo fotografiranje politika. Leta 1982 je bil edini fotograf na svetu, ki je uspel posneti posmrtne ostanke sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, fotografije pa poslati v svet.

Pohvalite se lahko kar z dvema svetovnima ekskluzivama. Slikali ste Leonida Brežnjeva in Abu Abasa.

Takrat sem delal za pariško agencijo, Brežnjev je umrl leta 1982. Stacioniran sem bil v Beogradu, od tam pa sem potem odhajal, kjer se je dogajalo kaj zanimivega. Delo v agencijah poteka tako, da neprestano spremljaš informacije, ugibaš, skušaš predvidevati, nekdo se denimo slabo počuti ali je zelo bolan. Dobro bi bilo imeti njegovo fotko, pomisliš. In jaz sem predvidel, da bo Brežnjev umrl. Zato sem se odločil, da bom šel slikat oktobrsko parado, ki so jo tradicionalno organizirali v Rusiji in upal, da bom posnel tudi Brežnjeva. Vendar mi na ruski ambasadi v Beogradu niso dali dovoljenja. Tako sem neko jutro, ko sem sina peljal v vrtec, po radiu slišal novico, da je Brežnjev umrl. Šel sem v redakcijo Duge in urednika prosil, da mi dodeli starejšega novinarja, ki bi šel z menoj v Moskvo. Dobra kombinacija, sem pomislil; starejši, resen novinar in mlad fotograf. Prepričan sem bil, da tak par ne bi bil vpadljiv za oblasti. Odpotovala sva. Imela sva le letalski vozovnici, bila sva brez vize, brez hotelskih rezervacij. Preprosto šla sva, kajti pri našem delu je najpomembneje to, da hitro greš. Prispela sva v Moskvo, tam je bilo razsulo, na meji naju ni nihče ničesar vprašal. Poznal sem nekega gospoda, ki je nekoč delal v ruski ambasadi v Beogradu, takrat pa je bil na pomembnem položaju v enem od ministrstev v ruski vladi. Dejansko gre zasluga njemu, da sem lahko prišel v bližino odra, kjer je bil Brežnjev. Prebil sem se skozi vse kontrole, do bližine odra z Brežnjevimi posmrtnimi ostanki. Rekli so mi: 'Počakaj!' Pred menoj so bile ravno neke delegacije politikov. Kar naenkrat mi je nek možakar ukazal: 'Pojdi, imaš le minuto časa!' Šel sem v prostor in seveda nisem ostal le minuto, temveč veliko dlje, dokler me niso zagrabili za roke in odvedli ven. Posnetke sem imel, zdaj pa sem moral nekako to odnesti iz države.

So bili tam tudi drugi tuji fotografi?

Nobenega ni bilo, samo Rusi. Ker nobeden od zahodnih novinarjev ni smel v Rusijo. Z jugoslovanskim potnim listom pa smo lahko prišli povsod. Pomembno je bilo tudi to, da sem, takoj ko sem slišal za smrt Brežnjeva, odšel na letalo in v Moskvo. Pri takih zadevah je pomembna hitrost in jaz sem bil hiter. Ne smeš izgubljati časa, ker ti priložnost uide. Ko sem šel v Rusijo, nisem vedel, ali bom lahko sploh naredil fotografije, vendar če ne poizkusiš, ne veš. To je tako kot pri ženskah. Če ne poizkusiš, nimaš možnosti.

Kako vam je uspelo posnetke odnesti iz Rusije?

Odšel sem na prvo letalo za Beograd. Ko sva z novinarjem, ki je bil z menoj za spremstvo in kamuflažo, da ne bi bil Rusom sumljiv, prispela na letališče, sva odšla skozi letališko kontrolo. V Rusiji si takrat moral prijaviti, koliko denarja si prinesel v državo, ob odhodu pa, koliko ga odnašaš. Vendar jaz ob vstopu v Rusijo denarja nisem prijavil, ker me nihče ni na to opozoril. Oni pa so zahtevali to potrdilo. Nastal je zaplet, ki je bil zame v bistvu rešitev. Uporabil sem še mali trik, na posnetih filmih sem iz koluta delček filma potegnil ven, da bi izgledalo, da film še ni uporabljen. Nekaj novih filmov pa sem potegnil v kolut, kot da so že polni posnetkov. Če bi mi filme vzeli, bi vzeli prazne filme misleč, da so posneti, tisti s posnetki pa bi ostali v moji torbi. Šel sem skozi kontrolo, kar naenkrat pa je zazvonilo. In to se je ponovilo še drugič, pa tretjič... In veste, kaj je bil vzrok? Zazvonila je ščipalka za nohte, ki se je izgubila v podlogi moje usnjene jakne zaradi luknje v žepu. Dolgo je nisem našel, Rusom pa je to uspelo. Medtem je srečno čez kontrolo šla tudi moja torba s filmi. Carinik mi je naročil, naj počakam, da preveri, kako je s potrdilom za vnos oziroma iznos denarja. Tisti trenutek sem imel v mislih samo to, da moram filme odnesti na letalo. Nedaleč od mene je bil tunel za vstop na letalo, moj kolega novinar je že bil na svojem letalskem sedežu. Pokukal sem izza zavese, nikjer ni bilo nikogar in stekel sem na letalo. Kolegu sem rekel: 'Če pridejo pome, se ne vznemirjaj, se bom že znašel. Pomembno je, da odneseš filme na ta naslov.' Do poleta je bilo še 40 minut, čakal sem, da bodo prišli pome, na srečo se ni pojavil nihče. Letalo je odletelo in srečno sem prispel v Beograd.

Potem ste kar osebno odnesli filme v Pariz, čeprav običajno tega niste počeli.

Res je. Na letališču v Parizu me je že čakal eden glavnih iz agencije, ki sicer nikoli ni prihajal po fotografe na letališče. Ko me je zagledal, mi je pomahal s ključi mercedesa. Naš glavni šef mi je želel v zameno za filme dati svoj mercedes! Takrat sem dojel, da je vrednost posnetkov očitno velika. Pojasnil sem mu, da moramo v Jugoslaviji plačati carino za tak avto. Odvrnil je, da bodo plačali tudi carino. Takrat mi je šele postalo jasno, da sem prinesel veliko vrednost in dal vedeti, da z mercedesom ne bo nič. Te fotografije so nato prodali po vsem svetu, okrog 300 tisoč dolarjev so iztržili, kar je bilo v tistih časih zelo veliko. Tretjina zneska je bil moj honorar.

Drugič vam je veliki met uspel s slikanjem vodje palestinske gverile Abu Abasa.

Potoval sem skozi Zagreb in se srečal s prijateljem, ki pa se je čudno vznemiril, ko me je zagledal. Rekel je, da odhaja v Beograd, jaz pa sem se ravno vračal iz Gradca, kjer sem nakupil vse potrebno za otroka, ki sva ga pričakovala z ženo. Imel sem poln avtomobil, zato sem ga prosil za uslugo, naj mi pripelje nekaj stvari čez mejo, da ne bom imel težav s carino. Še preden sem odšel v Beograd, sem poklical svojo agencijo v Pariz in jih vprašal, ali se kaj posebnega dogaja v Jugoslaviji. Povedali so mi, da je Abu Abas v Beogradu. Takoj mi je bilo vse jasno. Naslednje jutro sem šel na letališče po kolega in moje stvari. Na istem letalu sta bila tudi takratni namestnik ministra za informiranje Mirko Marinović in njegova pomočnica Tanja Lazarević. Voznik, ki bi moral priti ponju, je zatajil in sem ju jaz odpeljal do Beograda. Takrat sem bil predstavnik Sipa Press v Beogradu, zato me je namestnik ministra vprašal, ali pridem na novinarsko konferenco ob obisku Schmidta v jugoslovanski prestolnici. V Beogradu je nekdo, ki je veliko bolj zanimiv, sem mu odgovoril. Zanimalo ga je, kdo je to, in odgovoril sem mu: Abu Abas. Tanja Lazarević mi je zaupala, da se je prejšnji dan z razvpitim teroristom srečal njen soprog, nekdanji dopisnik Vjesnika. Odložili smo Marinovića in odšli k Tanji domov. Njen soprog mi je povedal, da je prejšnji dan naredil z Abu Abasom intervju, vendar ga ne želijo objaviti. Odgovoril sem mu: 'Dobrica, to bova midva naredila za v svet.' Poleg je bil tudi moj zagrebški kolega Jasmin, ki ga nisem mogel izločiti iz projekta, pa sva združila sile. Začelo se je čakanje telefonskega poziva, da lahko naredimo fotografije slavnega terorista. Minevali so dnevi, Jasminova soproga pa se je začela razburjati, saj je bila prepričana, da se zadržuje v Beogradu zaradi drugih stvari. Ko je izvedela, da je z mano, je takoj pomislila, da preganjava ženske. Zahtevala je, da se Jasmin vrne v Zagreb, kar se je na mojo srečo tudi zgodilo. Končno se mi je oglasil Dobrica in mi naročil, naj odidem v prostore PLO v Beogradu. Tako so nastale fotografije razvpitega Abasa, ki ga je iskala celo CIA. Mislim, da sem takrat naredil največjo napako v svojem življenju. Če bi imel kamero in posnel še intervju, bi danes lahko mirno užival v pokoju, toliko bi zaslužil. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je tam okoli mrgolelo tajnih služb iz vsega sveta, mene seveda to ni prav nič zanimalo. Zame so bile pomembne slike in to, da fotografije čimprej spravim v obtok. Fotografija, ki je bila objavljena v časopisu Time, je prinesla okrog 50 tisoč dolarjev.

Kdo vam je danes še izziv, da bi ga ovekovečili na fotografiji. V mislih imam politike, teroriste...?

Osama bin Laden, jasno.

Kaj pa Ratko Mladić in Radovan Karadžić?

Seveda so zame zanimivi vsi, ki so zanimivi za kupce, vendar Mladić in Karadžić nimata neke posebne vrednosti v tem smislu, medtem ko jo bin Laden ima.

Napisali ste knjigo 'Jaz, paparaco'. Vemo, od kod izvira naziv paparaco, ki ima pravzaprav negativni prizvok?

Morda ima negativni prizvok ta beseda, kar pa ni prav. To je zelo težko in naporno delo. Paparaci niso tisti, ki s fotoaparatom skačejo po 'rdeči preprogi' in po mestu. Paparaci so pravi fotografi, ki človeka slikajo, ne da bi ta vedel za to. V prvi vrsti je pomembna informacija in potem vse ostalo. Zelo sposoben fotograf moraš biti.

Ko ste odšli v ZDA, ste se začeli ukvarjati s slikanjem slavnih osebnosti, vendar v studiu, ne na cesti.

Res je, čeprav tudi v Parizu nisem bil paparaco v pravem pomenu besede. Zvezdnika, ki sem ga želel slikati, sem vselej najprej prosil za dovoljenje. Takrat sem spoznal Jodie Foster, med nama se je razvila simpatija, ampak nič več kot to. Jodie je bila takrat izredno mlada. Ko sem prišel v Los Angeles, sem si delo organiziral nekoliko drugače. Zvezdnike slikam pretežno v studiu ali na domu. Dogovori potekajo s pomočjo njihovih menedžerjev in zastopnikov, prijateljev, znancev. Nastanejo fotografije in te agencija potem proda po vsem svetu.

Je potrebno zvezdnikom slikanje v studiu plačati?

Večinoma se temu raje izognem, vendar vselej ne gre. Shannen Doherty sem denimo plačal 20 tisoč dolarjev, slike pa sem prodal za 80 tisočakov. Tako, da se je izplačalo.

Ogromno slavnih osebnosti ste spoznali tudi osebno, pa me zanima, kakšne osebe so zasebno?

Nekateri so simpatični, šarmantni, drugi zoprni, arogantni. Tisti, bolj znani, so manj zainteresirani za publiciteto, tisti manj znani bolj, so pač ljudje kot vsi drugi. Z nekaterimi sem postal prijatelj, z drugimi znanec, nekaterih pa po slikanju nisem nikoli več videl. Lahko pa rečem, da je najbolj normalna, simpatična in šarmantna oseba Johnny Deep. Zelo težko izkušnjo, vendar s srečnim koncem, sem imel z 'napornima' Faye Dunaway in Gillian Anderson. Shannen Doherty je zelo razvajena, izredno seksi in simpatična je Brigitte Nielsen, Heather Locklear je velika profesionalka. In še bi lahko našteval.

V naših medijih se pogosto pojavljata Britney Spears in Paris Hilton? Jih niste nikoli fotografirali?

Ne, pravzaprav nikoli nisem bil zainteresiran zanju. To naj počnejo paparaci, ki tekajo za njima po ulicah. Britney in Paris nikoli nista bili predmet mojega interesa.

Koga pa bi med zvezdami vseeno želeli še fotografirati?

Trenutno so med najbolj popularnimi Jennifer Aniston, Angelina Jolie, Brad Pitt, Tom Cruise, vendar je njih nemogoče dobiti pred fotoaparat. Ekskluzivno se slikajo samo enkrat letno za Vanity Fair, vse ostalo naredijo paparaci na ulici.

Eden najbolj uspešnih Hrvatov v svetu je Goran Višnjić. Pred kratkim smo lahko tudi pri nas spremljali njegovo ljubezensko afero. Kaj menite o tem?

Goran Višnjić je moj prijatelj, to, kar se mu je zgodilo, je izredno neprijetna zadeva, vsakomur se v življenju lahko to pripeti. Goran je izreden človek, zelo družinski, predan svoji soprogi. V življenju se lahko zgodi marsikaj in Goran se je napil. Naredil je neumnost, ki jo zdaj plačuje. Vendar bo tudi to minilo, z ženo se ljubita in prepričan sem, da bo na koncu vse v redu.

Koga bi radi slikali med zvezdniki na Hrvaškem?

Severina je izrazila željo, da bi jo slikal. Severini seveda nikoli ne bi rekel ne, prav tako ne Vlatki Pokos, Nikolini Pišek, kar nekaj jih je, ki jih ne bi zavrnil. Vendar žal nimam prav veliko časa za slikanje na Hrvaškem, trenutno sem tu predvsem zaradi razstave. Za slikanje so potrebne priprave, oprema, asistenti, stilisti... Verjetno bodo nekega dne prišle v Los Angeles, odšli bomo na Tahiti in tam naredili fotografije.

So ženske, ki jih slikate, vse tako lepe, kot jih vidimo na fotografijah?

Vašim bralcem in bralkam lahko zatrdim, da slavne osebe, ki jih gledajo na filmu in slikah, v resnici velikokrat niso take. Mnogih na cesti sploh ne bi prepoznali.

Slikate tudi akte?

Seveda, vendar samo slavne osebnosti. Anonimne gole ženske me ne zanimajo.

Koliko stanete na dan?

10 tisoč dolarjev.