Eden in edini, Leonard Cohen

Leonard Cohen se je leta 1934 rodil v judovski družini. V najstniških letih je bil med drugim navdušen nad poezijo Federica Garcie Lorce, pri 22 pa je že izdal prvo zbirko pesmi z naslovom Let Us Compare Mythologies (1956), nekaj let kasneje pa prvi roman The Spice-Box of Earth (1961). Konec petdesetih je bil tudi študent prava, v šestdesetih pa se je že pokazala njegova plat, da je pravi samotar oz. se rad skrije v odročne kraje. Svoj mir je našel na grškem otoku Hidra, kjer je izdal zbirko pesmi Flowers for Hitler (1964) in zbirko novel The Favourite Game (1963) ter Beautiful Losers (1966).

60. in 70. leta

Ker je v času kantavtorstva, velikih družbenih premikov in gibanj začutil, da bi rad svojo poezijo predstavil tudi drugim, se je odpravil v središče dogajanj. V ZDA. Tam je bil reden obiskovalec družabne scene in The Factory Andyja Warhola. Slavni Andy pa je bil menda celo prepričan, da je Cohen po klubih poslušal kultno pevko Nico, ki naj bi vplivala na njegov glasbeni izraz. Pesmi je nato bral na literanih večerih in srečanjih, nekaj le-teh pa pokazal takrat znani folk pevki Judy Collins. Ta je takoj pograbila nekaj njegovih pesmi, ki so postale uspešnice (npr. Suzanne), nato pa ga opogumila, da jih je zapel tudi sam. Cohen, ki je bil od nekdanj pravi perfekcionist, je priznal, da pesmi piše zelo dolgo, saj je vedno hotel biti z vsako besedo popolnoma zadovoljen.

Leta 1967 je tako izdal prvenec Songs of Leonard Cohen, na katerem so njegove prve legendarne pesmi, kot so Suzanne, So Long Marianne in Sisters of Mercy. Plošča je postala hit tako v ZDA kot tudi v Veliki Britaniji. Pesmi so imele korenine v evropski folk tradiciji, v sedemdesetih pa je počasi zaplul v pop vode, kabaret in celo "world music".

Takoj naslednje leto, 1968, je izdal Songs from a Room, na katerem je slovita pesem Bird on the Wire. V sedemdesetih je nato izdal Songs of Love and Hate (1971), New Skin for the Old Ceremony (1974), Death of a Ladies' Man (1977) in Recent Songs (1979). Death of a Ladies' Man je produciral zloglasni Phil Spector, rezultat pa je bil po Cohenovih besedah grotesken, a tudi nekaj posebnega. Spet druga anekdota pa pravi, da je Spector Cohenu menda celo grozil s samostrelom.

Njegov sloves je rasel, še sploh z nastopi v živo, na katerih je prepričal s svojim žametnim in prodornim, a vedno nekoliko otožnim in melanholičnim glasom. Ne glede na vse, kar je doživel v svojem bogatem življenju, so ga kritiki vedno cenili, prav tako horde oboževalcev po vsem svetu. Vedno in povsod ga priznavajo kot izvrstnega pisca pesmi, z bogatim izrazoslovjem in specifično interpretacijo, ki nikogar ne pusti hladnega.

80. in 90. leta

Od osemdesetih naprej se je njegov žametni bariton prelevil v bas bariton in bas in tako postal še bolj impresiven, na svojih ploščah pa si je privoščil bogat nabor instrumentov in celo vrsto različnih ženskih spremljevalnih pevk. S težavo je posnel samo dva albuma (Various Positions '84 in I'm Your Man '88), v devetdesetih pa le The Future (1992). Od glasbe so ga po obrokih oddaljili osebni problemi, ki pa jih je reševal na povsem svoje načine, tudi tako, da mu npr. ni bilo težko oditi na samotni otok v Grčijo, ali v budistični samostan, kjer je brskal po lastni psihi. Navzven, površno gledano, je Cohen namreč vedno veljal za nekakšnega odpadnika, a zgolj za tiste, ki ga niso poznali ali se posebej spuščali v njegovo kompleksno bit tuzemeljskega bivanja.

Novo tisočletje

Tematike njegovih pesmi so predvsem ljubezen, seks, religija, depresija, sem in tja pa se je dotaknil tudi političnih tem. V novem mileniju je izdal Ten New Songs (2001) in Dear Heather (2004). In čeprav je bil vse življenje nekako skromen, mu res ne gre očitati neiskrenosti, saj je vedno deloval kot človek, ki govori in poje naravnost iz svojega srca. Seveda je to opazil tudi ženski spol, pri katerem je bil vedno priljubljen, prav tako pa je imel tudi nekaj romanc z lepoticami iz šovbiznisa, med katerimi je bila tudi igralka Rebecca De Mornay. Poročen je bil le enkrat, z umetnico Suzanne Elrod, in sicer v sedemdesetih (ločila sta se 1979), kasneje pa je izjavil, da sta mu strah in strahopetnost preprečevala, da bi se še kdaj poročil. Z Elrod ima dva otroka, Adama, ki se je rodil leta 1972, in hčerko Lorco, ki je bila rojena dve leti zatem in jo je poimenoval po svojem najljubšem poetu Federicu Garcíi Lorci.

Potem ko je Cohen pred leti ugotovil, da je bil žrtev pohlepnega menedžerja, ki mu je praktično pobral ves njegov denar, se je leta 2008 prvič po petnajstih letih spet podal na turnejo. V okviru te je takrat nastopil tudi v Londonu, s tega koncerta pa je nastal tudi legendarni posnetek Live in London, v Areni O2. Izšel je na dveh DVD-jih, koncert pa je daljši od dveh ur in pol. Načrtovano turnejo pa je potegnil tudi v leto 2010. Čeprav naj bi turnejo začel že spomladi, jo je moral zaradi poškodbe hrbta preložiti na jesen. Pričel jo je 25. julija v Zagrebu, kjer se je 16 njegovih albumov hkrati uvrstilo med 40 najbolje prodajanih na Hrvaškem. Kasneje je obiskal še Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Skandinavijo in Irsko.

Cohen je s trenutne turneje nedavno izdal koncertni album Songs from the Road, na katerem je zbranih ducat v živo odigranih pesmi z nastopov po dvoranah, arenah in stadionih Kanade, Nemčije, Izraela, Skandinavije, Velike Britanije in Amerike med letoma 2008 in 2009. Hiti, kot so Lover, Lover, Lover, Bird On The Wire, Chelsea Hotel, Suzanne, The Partisan, Hallelujah, Closing Time so le nekatere Cohenovih kultnih pesmi, za tiste bolj zahtevne pa je na voljo tudi verzija z DVD-jem, s koncertnim zakulisjem, intervjuji, za kar je poskrbela njegova hčerka Lorca.

Kot veliki odpadnik je znan tudi po tem, da je nekaj let preživel v budističnem samostanu, njegovo veličastno osebnost pa tudi zato mnogi povezujejo z mističnostjo. Velja za ljubljenca kritikov, predvsem zaradi svoje poetične veličine, bogatega jezika, njegov opus pa je bogat tako v literarnem kot tudi glasbenem smislu, saj je umetniško aktiven že več kot pet desetletij.

Znano je tudi, da obstaja preko 2000 različnih priredb njegovih pesmi, Cohena pa so sprejeli tako v kanadsko glasbeno alejo slavnih kot tudi v tamkajšnjo alejo slavnih piscev pesmi, ima pa tudi najvišje kanadsko civilno odlikovanje. Marca leta 2008 so ga sprejeli v ameriško rock and roll alejo slavnih , kjer so ga ob sprejetju poimenovali za "najboljšega in najbolj vplivnega pisca pesmi". Zanimiva sta tudi podatka, saj so mu na podelitvi grammyjev letos podelili nagrado za življenjsko delo, Hrvatje pa so mu dali nagrado porin, za najboljši živi DVD (Live in London).

Cohen je, kot rečeno, konec julija že nastopil v zagrebški Areni, kjer je imel več kot triurni koncert. 12. oktobra ga pričakujemo tudi v Sloveniji, v ŠRC Stožice, novembra pa se bo podal tudi na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Kakor koli, Leonard Cohen je živa legenda, ki pospešeno drvi proti osemdesetim. Njegova odrska prisotnost je izjemna, če pa zraven upoštevamo še glas, ki ga je nemogoče zgrešiti in pozabiti, potem je pred nami mož, ki lahko pri priči preneha peti, pa bomo lahko brez težav rekli, da je človeštvu prispeval več kot dovolj.