Deep Purple: Otroci v času!

Deep Purple skupaj z Led Zeppelin in Black Sabbath veljajo za pionirje hard rocka in metala, čeprav se sami neradi uvrščajo v določen glasbeni žanr. Znani so tudi po tem, da so radi v svojo glasbo vkomponirali vplive klasike, bluesa, popa in progresivnega rocka. Kot zanimivost velja omeniti, da jih je Guinnessova knjiga rekordov nekoč proglasila za najbolj glasno skupino na svetu. Skupina je v svetovnem merilu prodali okoli 130 milijonov albumov, obenem pa zaseda številne lestvice najbolj vplivnih skupin vseh časov.

Zgodba o Deep Purple se pričenja leta 1968, ko so se ustanovili v britanskem mestu Hertford. Skupina je tekom let prešla različne faze, med letoma 1976 in 1984 ni delovala, sicer pa med vsemi postavami za najbolj komercialno uspešno velja druga, v kateri so bili Ian Gillan (vokal), Ritchie Blackmore (kitara), Jon Lord (klaviature), Roger Glover (baskitara) in Ian Paice (bobni), ki je delovala med letoma 1969 in 1973, nato pa spet med 1984-89 in končno leta 1993. Blackmore je imel med letoma 1975 in 1984 svojo skupino Rainbow, v kateri je do leta 1979 pel Ronnie James Dio, nato pa se je pridružil zasedbi Black Sabbath. No, Rainbow so delovali še med letoma 1993 in 1997, nato pa je Blackmore začutil klic srednjeveške muzike in je z zaročenko ustanovil Blackmore's Night, s katero je že gostoval tudi v Sloveniji. V trenutni postavi so tako Ian Gillan (vokal), Steve Morse (kitara), Roger Glover (baskitara), Ian Paice (bobni) in Don Airey (klaviature). Trenutna postava je skupaj od leta 2002, Paice pa je edini originalni preostali član, ki ni nikoli zapustil skupine.

Začetki konec šestdesetih

Leta 1967 je nekdanji bobnar zasedbe Searchers Chris Curtis prišel na idejo, da bi osnoval skupino, ki naj bi se imenovala Roundabout. Osnovna ideja je bila, da bi člani krožili in se po želji menjavali. Ta koncept je bil všeč poslovnežu Tonyju Edwardsu, ki se je s svojima partnerjema odločil financirati novo zasedbo.

Prvi v vrsti je bil izbran klasično šolani Jon Lord, ki je obvladal Hammond klaviature (pri nas je najbolj znan 'hammondovec' Borut Činč, član legandarnih Buldožerjev, sicer pa je in še vedno sodeluje z Niet in je tudi njihov producent). Za kitarista so izbrali studijskega mačka Ritchieja Blackmora, za baskitaro je Lord predlagal Nicka Simperja, na vokalu so rekrutirali Roda Evansa, zasedbo pa je dopolnil še bobnar Ian Paice iz zasedbe The Maze. Po krajši turneji leta 1968 se skupina po predlogu Blackmoreove babice poimenuje Deep Purple, in sicer po istoimenski pesmi, ki ji je zelo pri srcu.

Zasedba prvi album Shades of Deep Purple izda leta 1968 pri založbi Parlophone. Na njej je tudi pesem Hush avtorja Joea Southa, s katero se jim uspe uvrstiti na 4. mesto Billboardove lestvice v ZDA in na 2. mesto na kanadskih lestvicah. Na albumu sta med drugim tudi priredbi Hey Joe (s katero je kasneje slavo žel Jimi Hendrix), in Help zasedbe The Beatles.

Še isto leto zasedba izda drugi album The Book of Taliesyn, na kateri so tudi priredbe Kentucky Woman Neila Diamonda, We Can Work It Out Beatlesov in River Deep - Mountain High Ikea in Tine Turner. Leta 1969 izdajo tretji album Deep Purple, na kateri je priredba izvrstne Donovanove balade Lalena, obenem pa je to zadnja plošča z originalno postavo. Najdaljša pesem na plošči, več kot dvanajst minut, je April, pri kateri se je Blackmore zgledoval po ameriških psihadeličnih rockerjih Vanilla Fudge.

Skupina je v imenu vseh treh albumov pridno koncertirala po ZDA, po tretjem albumu pa je njihova založba Tetragrammaton bankrotirala, zasedba je ostala brez denarja, pod vprašanjem pa je bila tudi njihova prihodnost. Kmalu je njihova nekdanja založba prišla pod okrilje Warner Bros. Records, skupina pa se je v začetku leta 1969 vrnila v Veliko Britanijo, kjer so posneli pesem Emmaretta, posvečeno Emmaretti Marks, igralki iz muzikala Lasje, ki jo je Evans hotel zapeljati.

Roda Evansa in Nicka Simperja so nato iz skupine odpustili, Blackmore pa je nato oči vrgel na 19-letnega Terryja Reida, ki je le leto pred tem zavrnil sodelovanje z novinci Led Zeppelin. Reid je bil na žalost pogodbeno zavezan, povrhu pa ga je bolj zanimala samostojna kariera, zato je tudi to ponudbo zavrnil.
Pevec Ian Gillan je bil pevec zasedbe Episode Six, ki je na Otoku izdala kar nekaj singlov, a niso doživeli komercialnega preboja. Blackmoreu ga je predstavil njihov bobnar Mick Underwood, njegov stari znanec iz zasedbe Savages. Underwood je nato kar nekaj časa "kuhal mulo", ker so ostali brez pevca, Gillan pa se mu je oddolžil kasneje, ko ga je konec sedemdesetih sprejel v svojo novo postavo po Purplih.

Druga postava je bila tako rojena, kot prvo skupno stvar pa je posnela pesem Hallelujah, ki je bila polom. Nato so se posvetili projektu Concerto for Group and Orchestra, tridelni simfoniji, ki jo je napisal Lord, in sicer kot samostojni projekt, izvajali pa so ga z Royal Philharmonic Orchestra v Royal Albert Hallu. Šlo je za eno prvih sodelovanj med rock skupino in orkestrom, čeprav je šla vsa zadeva rockerjema kot sta bila Blackmore in Gillan, še posebej v nos. Kljub temu je Lord zložil še eno delo, Gemini Suite, ki so jo v enaki obliki izvajali v letu 1970.

Preboj v sedemdesetih

Po dveh orkestralnih izkušnjah je skupina leta 1970 izdala album In Rock, s katerim je že v naslovu poudarila, da gre za rock glasbo. Na njem so uspešnice Speed King, Into The Fire in predvsem Child in Time, brezčasna desetminutna himna, v kateri se mešajo zasanjane klaviature in udarno kitarsko soliranje. In prav to je ena od pesmi, po kateri so Deep Purple še dandanes v trenutku prepoznavni. Kdo sliši le nekaj not te pesmi, tako ve, za kaj gre in kdo je to. Na Otoku so izdali uspešen singel Black Night, sicer pa so za naslednjih nekaj let naredili naporen urnik nastopov in snemanj.

Leta 1971 je sledil album Fireball, z bolj mehkim in progresivnim zvokom, ki je še danes eden najljubših po mnenju Gillana, za razliko od ostalih članov, na njem pa je tudi pesem Demon's Eye. Iz tega časa je tudi pesem Strange Kind of Woman, ki je izšla le na ameriški različici albuma.

Ker so jih novinarji precej spraševali, kako pišejo pesmi, so na poti na koncert v Portsmouth napisali novo skladbo, ko so jo izvedli zvečer in je nato postala pesem Highway Star. Konec leta 1971 so odšli v Švico, kjer so posneli album Machine Head, ki so ga izdali marca 1972. Na tej plošči pa se je poleg omenjene znašla tudi njihova največja uspešnica Smoke On The Water, zaradi katere je album postal eden njihovih najbolj poznanih. Pesem je menda navdihnil incident zasedbe Franka Zappe na njihovem zloglasnem koncertu v Montreauxu. Na albumu pa sta tudi klasiki Space Truckin' in Lazy. Istega leta so imeli uspešno turnejo po ZDA in Japonski, saj so nato izdali dvojno ploščo Live in Japan, ki je takoj postala uspešnica in še danes ostaja med bolje prodajanimi živimi rock ploščami.

Njihov sedmi studijski album v samo nekaj letih, zopet v klasični postavi je bil Who Do We Think We Are (1973), na katerem je tudi hit pesem Woman from Tokyo, čeprav so se v skupini zaradi neprestanega koncertiranja in snemanja že začele kazati napetosti in preutrujenost.

Vse skupaj se je še stopnjevalo, celo do te mere, da je Gillan po drugi japonski turneji skupino zapustil, in sicer poleti 1973, zaradi nesoglasij z Blackmoreom. Z njim pa je odšel tudi Glover. Skupina je nato priredila avdicije, na katerih sta bila dva glavna kandidata Škot Angus Cameron McKinlay in David Coverdale. Prvega so zaradi glasovnega nerazpona odslovili in se odločili za tedaj neznanega Coverdalea, poleg tega so izbrali še basista in pevca Glenna Hughesa, ki je prej igral v zasedbi Trapeze. Najprej so sicer menili, da bi morda vzeli le Hughesa, da bi pel in igral hkrati, a so nato ugotovili, da se s Covedaleom dobro ujameta. Leta 1974 so tako izdali kar dva albuma, blues rock obarvani Burn in nato še Stormbringer. Z njiju so poleg naslovnih pesmi znane še Lady Double Dealer, The Gypsy in Soldier Of Fortune.

Blackmore pa ni bil zadovoljen z glasbeno smerjo, ki jo je ubrala skupina, saj je bila ta po njegovem okusu obarvana preveč "funky in soul". Zato je skupino spomladi leta 1975 zapustil in z Ronniejem Jamesom Diom (ki je pred kratkim umrl) iz zasedbe Elf ustanovil zasedbo Ritchie Blackmore's Rainbow, ki jo je kasneje skrajšal samo v Rainbow. Po njegovem odhodu so morali preostali člani v Deep Purple zapolniti ene največjih čevljev v rocku, saj niso hotel kar prenehati z delovanjem. Zamenjavo so našli v ameriškem kitaristu Tommyju Bolinu.

Po eni od teorij naj bi Bolina predlagal Coverdale, Bolin sam pa je v nekem intervjuju trdil, da ga je priporočil sam Blackmore. Čeprav je bil v tem času zaposlen s snemanjem prvenca Teaser, je sprejel ponudbo, da se pridruži kolegom v Deep Purple.

Album Come Taste the Band, ki so ga izdali že oktobra 1975, je prejel mešane kritike, prenovljena skupina pa je zabredla v bolj funk rock vode. Bolin je tvorno sodeloval pri nastanku albuma, saj je imel trdno oporo in spodbudo v Coverdaleu in Hughesu. Na žalost so Bolinov talent kmalu okrnile droge in z njimi povezani osebni problemi, z odpovedmi koncertov in nekaj podpovprečnimi nastopi pa je ogrozil tudi samo skupino.

Po osmih letih razpad za osem let

Po koncertu leta 1976 v Liverpoolu je Coverdale menda odšel z odra v solzah in dejal, da odhaja iz skupine, v odgovor pa je dobil, da pravzaprav skupina sploh ne obstaja več. Ostali so namreč to odločitev sprejeli že prej, le da niso nikomur povedali. Javno so razpad oznanili julija 1976.

Bolin je ravno zaključil snemanje drugega albuma Private Eyes, ko je 4. decembra 1976 sledila tragedija. V Miamiju ga je med turnejo z Jeffom Beckom nezavestnega našlo njegovo dekle. Zbuditi ga niso mogli niti zdravniki, vzrok smrti pa je bil prevelik odmerek drog. Star je bil le 25 let.

Po razpadu Deep Purple so imeli člani zasedbe precej uspeha z zasedbami kot so Rainbow, Whitesnake, Black Sabbath in Gillan. Nato je bilo v naslednjih letih kar nekaj neuspešnih poskusov, da bi skupino oživili. Na svojo pest je sicer poskušal Evans, ki je kot edini član s povsem drugimi glasbeniki poskušal bend peljati naprej, a so ga ostali tožili zaradi nedovoljene uporabe imena in ga tudi iztožili, tako da je za ta klavrni poskus tudi krepko plačal.

Ponovno vstajenje in razkoli v osemdesetih

Aprila leta 1984, osem let po razpadu skupine, se je zasedba spet zbrala, in sicer v klasični postavi iz sedemdesetih, v kateri so bili Blackmore, Gillan, Glover, Lord in Paice. Oktobra istega leta so izdali album Perfect Strangers, ki je bil velik uspeh, od pesmi pa velja omeniti naslovno in Knockin' At Your Back Door.

Turneja jih je ponesla v Avstralijo, Evropo in ZDA. V slednji so morali dodati cel kup dodatnih koncertov, saj je bilo povpraševanje izredno, vstopnice pa so se prodajale kot vroče žemljice.

Naslednje leto so izdali album The House of Blue Light (1987), ki mu je zopet sledila svetovna turneja, ki jo je okrnil Blackmoreov zlomljen prst. Dvajsetletnico skupine so nato proslavili z izdajo živega albuma Nobody's Perfect (1988). Leto zatem je Blackmore spet nagnal Gillana, saj so se med njima spet pojavila stara trenja in zamere. Na vokalu ga je zato zamenjal nekdanji pevec zasedbe Rainbow Joe Lynn Turner. Z njim so potem posneli le en album Slaves & Masters (1990), skupaj s pripadajočo turnejo. Blackmore trdi, da je to njegov najljubši album, večina oboževalcev pa je prepričana da zveni bolj "rainbowovsko" kot pa "purplovsko".

Po zaključku tunreje so Turnerja nagnali, Lord, Paice in Glover pa so vsaj za 25. obletnico skupine želeli nazaj Gillana. Blackmore se je z odporom le vdal, a šele ko so mu ostali na njegov račun nakazali četrt milijona dolarjev. Znova v klasični postavi so posneli The Battle Rages On (1993), trenja med Gillanom in Blackmoreom pa so spet privrela na plano med sicer zelo uspešno evropsko turnejo. Blackmore je iz skupine odkorakal novembra 1993 in se nikoli ni več vrnil.

Za japonske koncerte je zato vskočil Joe Satriani, ki je ostal tudi za evropsko turnejo prihodnje poletje. Člani skupine so ga povabili, če bi ostal za stalno, a mu je to preprečevala njegova pogodba. Skupina je zato izbrala kitarista Stevea Morsea, ki je postal stalna zamenjava za Blackmorea.

Kreativna oživitev od sredine devetdesetih do danes

Po prihodu Morsea se je skupina pobrala tudi kreativno, saj je leta 1996 izdala album Purpendicular, na kateri so se pokazali vplivi različnih stilov. Skupina se je nato do konca tisočletja spet podala na uspešne turneje, na katerih so predstavljali nove pesmi skupaj s starimi uspešnicami.

Leta 1998 so izdali nekoliko trši album Abandon, naslednje leto pa je Lord rekonstruiral Concerto for Group and Orchestra, saj se je prvotna partitura izgubila. Spet so nastopili v Royal Albert Hallu, in sicer septembra 1999, tokrat z londonskim simfoničnim orkestrom. Zadevo so objavili na albumu Live at the Royal Albert Hall (2000), nato pa dva podobna koncerta izvedli še v Tokiu.

Naslednjih nekaj let so preživeli na turnejah, leta 2002 pa se je Jon Lord, ki je bil poleg Paicea edini član v vseh postavah do tedaj, soglasno odločil za odhod in se nato posvetil svojim orkestralnim projektom.

Svojega Hammonda pa je prepustil nasledniku, ki ga je zasedba našla v rock veteranu Don Aireyu, poznanem iz zasedb Rainbow, po bendu Ozzyja Osbournea, Black Sabbath in Whitesnake. Leta 2003 so nato izdali prvi album po petih letih, ki je naletel na dobre kritike, čeprav so ga provokativno poimenovali Bananas.

Julija leta 2005 je skupina igrala tudi na dobrodelnem spektaklu Live 8 v Kanadi, oktobra istega leta pa so izdali album Rapture of the Deep, ki mu je sledila turneja.

Zaposleni s turnejami, brez potrebe po novem albumu?

Skupina naj bi nekaterih napovedih letos izdala svoj devetnajsti studijski album, na katerega pa še čakamo. A ker so do konca leta precej zaposleni z evropsko turnejo, v kratkem se bodo ustavili tudi na Hrvaškem in v Sloveniji, ko bodo 7. junija nastopili v Križankah, se to najbrž ne bo zgodilo. Kot pravi Gillan, za turnejo pač ne potrebujejo nove plošče. Zagotovo pa bomo na njihovem koncertu slišali največje uspešnice iz bogate zgodovine skupne, ki ji je (menda) kaj malo mar za hite. Pesmi kot pesmi, pravijo.

Deep Purple nikoli niso imeli radi besed kot so rock zvezde, klasično, beseda nostalgija pa se jim ne zdi kaj prida kreativna. Drži pa, da so se z vsakim povratkom vrnili močnejši. In ker so iz pravega testa, kot mojstri svojega posla vztrajajo še danes. Njihova glasba se je spreminjala in zorela, tisoči koncertov in razprodani stadioni ter dvorane pa pričajo, da jim tudi oboževalci ostajajo zvesti. Nekateri najbrž tudi do groba, če bo treba.

Kljub veliko pretresom v toku njihove kariere, pa so Deep Purple preživeli in s ponosom korakajo v 21. stoletje. Njihova legenda pa se nadaljuje …