Bruce Springsteen, rockerski 'šef'

Bruce Frederick Joseph Springsteen se je rodil 23. septembra 1949 v New Jerseyju. Že zgodaj je dobil vzdevek The Boss (Šef), saj že skoraj štirideset let velja za enega najbolj delovnih glasbenikov v tem poslu. Poznan je po svojevrstni različici rocka, ki se dotika domoljubja, obenem pa je tudi romantičen, pomenljiv in družbeno angažiran. Če večini prvi spomin nanj sega v sredino osemdesetih, ko je izdal svoj najuspešnejši album Born in the U.S.A., je treba vedeti, da je bil to njegov že sedmi studijski album po vrsti. The Boss je po svetu prodal več kot 120 milijonov plošč, prejel 21 grammyjev, dva zlata globusa in oskarja (za pesem Streets of Philadelphia). Poleg Boba Dylana velja za enega najbolj vplivnih piscev pesmi v 20. stoletju. A pojdimo od začetka.

Springsteenov oče ima nizozemske in irske korenine, njegova mama pa italijanske, saj je bil njen oče rojen blizu Neaplja. Bruce ima dve mlajši sestri, Virginio in Pamelo. Vzgajali so ga v rimskokatoliškem duhu in nedavno je priznal, da je imelo njegovo katoliško vzgajanje nanj večji vpliv kot pa politična ideologija. Vera mu je, kot je povedal, dala zelo aktivno duhovno življenje, čeprav, kot se je pošalil, je imel zaradi vere "oteženo spolno življenje". A očitno ostaja katolik, saj je dejal: "Enkrat katolik, vedno katolik".

Imel je težave v srednji šoli, saj je bila po mnenju profesorjev edina stvar, ki jo je hotel početi, zgolj igrati kitaro. Šolo je končal, a "prešprical" maturo. Pozneje se je vpisal na kolidž, a kmalu tudi obupal. Glasba ga je prvič pritegnila, ko je pri sedmih letih na televizijskem šovu Eda Sullivana videl Elvisa Presleyja. Pri 13 mu je mama kupila prvo kitaro za 18 dolarjev, pozneje pa vzela posojilo, da je 16-letnemu sinu kupila kitaro Kent, ki je stala takrat 60 dolarjev. Tega dogodka se spominja v pesmi The Wish. Leta 1965 je postal najprej kitarist, nato pa še pevec v lokalni zasedbi The Castiles, s katero je posnel dve pesmi.

Ko je bil star 18 let, so ga vpoklicali v vojsko, a ga zaradi nezadovoljivega fizičnega testa niso poslali v Vietnam. "Ko sem se usedel na avtobus, da grem na test, sem si rekel: ne bom šel," je povedal v intervjuju iz leta 1984. Zato se je lahko posvetil glasbi. Konec 60. je bil v triu Earth, s katerim je igral po klubih, in ker je bil zadolžen za pobiranje zaslužka ob koncu dneva, si je pri kolegih zaslužil vzdevek The Boss (Šef). Sprva ga je sovražil, saj tudi sam ne prenese šefov, a ga je z leti sprejel. Od leta 1969 do 1971 je bil v zasedbi Steel Mill, v kateri je pozneje igral tudi Steven Van Zandt. Glasbeni kritiki so ga že takrat opazili, da gre za velik talent, ki bo v polnosti zasijal v letih, ki prihajajo.

Nato so sledile zasedbe Dr. Zoom & the Sonic Boom (leta 1971), istega leta tudi Sundance Blues Band, od sredine '71 in naslednje leto pa The Bruce Springsteen Band. Počasi, a vztrajno je tako nastajalo to, kar je pozneje preimenoval v njegov The E Steet Band. Leta 1972 je podpisal pogodbo z založbo Columbia Records. Pri tem mu je pomagal John Hammond, ki je desetletje pred tem podpisal tudi z Bobom Dylanom. Springstreen je tako januarja 1973 izdal prvenec Greetings from Asbury Park, N.J., pri katerem mu je pomagala kopica glasbenikov iz New Jerseyja, že takoj prvo ploščo pa so glasbeni kritiki pohvalili. Primerjali so ga z Dylanom, obenem pa pohvalili njegovo svežino, zagnanost in iskrenost. Septembra istega leta je takoj izdal drugi album The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle, ki so ga kritiki spet toplo sprejeli, poslušalci pa precej manj. Z njega sta sicer poznejša koncertna favorita 4th of July, Asbury Park (Sandy) in Rosalita (Come Out Tonight).

Leta 1974 je glasbeni kritik Jon Landau o njem zapisal, da je "prihodnost rock'n'rolla in da se mu je zdelo, kot da je prvič v življenju slišal glasbo". Landau je kmalu nato postal njegov menedžer in producent, skupaj pa sta zasnovala tretji album Born To Run, njegov poskus, da naredi komercialno uspešno ploščo. Med nastankom se je Bruce nekoliko izgubljal v samem procesu, saj je hlepel po tem, da ustvari t. i. "zid zvoka". Album je tako snemal kar 14 mesecev, samo naslovno pesem pa pol leta. Springsteen je tako trdil, da ima v glavi zvoke, ki jih ne zna razložiti drugim v studiu. Te zvoke je nekako uspelo iz njegova glave "izvleči" Van Zandtu, ki se je tudi pridružil The E Street Bandu. Šef niti po dolgotrajnem procesu, ko je bil album vendarle končan, ni bil zadovoljen s tem, kar je slišal na plošči, in jo zato, kot pravi anekdota, vrgel skozi okno na cesto. Jonu pa zabrusil, da bi jo rad še enkrat posnel v živo. Album je izšel avgusta 1975.

Nato pa se je zgodil preobrat. Plošča je bila velik uspeh. Dosegla je 3. mesto na Billboardovi lestvici albumov in čeprav na njej ni bilo hit pesmi, so kar nekaj skladb z albuma s pridom vrtele rockovsko naravnane radijske postaje. Album imajo zaradi njegovega obupanega optimizma in gromke produkcije mnogi njegovi oboževalci za enega najboljših rock'n'roll albumov vseh časov in njegov vrhunec. Oktobra 1975 se je Springsteen tako v istem tednu pojavil na naslovnicah dveh priznanih revij, in sicer Time in Newsweek.

Album Darkness on the Edge of Town (1978) je kljub njegovemu pregovornemu optimizmu ponudil bolj temačne tone, skupaj z njegovim vedno večjim intelektualnim in političnim zavedanjem. Album je promoviral po ZDA, turneja pa je bila zelo naporna in intenzivna, z izredno dolgimi koncerti. Konec leta 2010 je izšel posebni "box set" The Promise: The Darkness on the Edge of Town Story, ki vsebuje tri zgoščenke in tri DVD-je. Posebej velja omeniti dokumentarec o nastanku albuma, ki ga je posnel nagrajenec z grammyji in emmyji Thom Zimny. 94-minutni film ponudi nikoli prej videne posnetke Springsteena in njegovega benda med snemanjem tega težavnega albuma, ki so nastali med letoma 1976 in 1978.

Proti koncu 70. si je The Boss prislužil ugled tudi kot pisec za druge izvajalce. Manfred Mann's Earth Band je leta 1977 tako imel pop hit s predelavo njegove pesmi Blinded by the Light, Patti Smith je leta 1978 posegla visoko po lestvicah s prav tako njegovo Because The Night, The Pointer Sisters pa leto pozneje s Fire.

Septembra 1979 je zasedba imela dva koncerta v okviru gibanja Musicians United for Safe Energy anti-nuclear power, kar so zabeležili na živem albumu No Nukes in v istoimenskem filmu. Tu se je prvič pokazala resnična veličina in kakovost njegovega koncertiranja v živo. Leta 1980 je izdal dvojni album The River, na katerem je še utrdil tematsko osredotočenost na delovni razred, iz katerega izhaja tudi sam. Na tem albumu je tudi njegov prvi top 10 hit, in sicer je to pesem Hungry Heart, ki je pravzaprav vesela pesem, ki jo je postavil ob bok čutnim in resnim baladam, ki prevladujejo na albumu. Na plošči se je bolj naslonil k pop rocku, kar se je takoj poznalo v povečani splošni popularnosti. Ploščo je podprl z obsežno turnejo po ZDA in Evropi.

Sledil je akustični album Nebraska (1982), saj so pesmi, ki jih je posnel doma na svojem snemalniku, delovale bolje zgolj s kitaro, kot če bi aranžmaje razširil na celotno zasedbo. Na Nebraski je sicer ponudil tesnobno, a iskreno podobo življenja v ZDA in posledično se plošča tudi ni kaj prida prodajala. Kritiki so mu hiteli peti hvalnice, prav tako pa je album vplival na številne poznejše izvajalce, recimo U2, obenem pa je Springsteen s tem albumom po svoje izumil nov žanr, t. i.  "lo-fi" glasbo, ki so ga z velikim veseljem posvojile mlajše generacije indie rockerjev. Plošče na turneji ni promoviral.

Rojen v ZDA in svetovni uspeh

Njegov svetovni preboj pa je bil seveda z albumom Born in the U.S.A. leta 1984. Z njim je tlakoval pot rockovskemu patriotizmu, saj so pesmi za razliko od pesimistične Nebraske sedaj izžarevale več optimizma in bile idealen "soundtrack" za ameriški način življenja v sredini 80. let, ko je v Beli hiši kraljeval Ronald Reagan. In čeprav naslovno pesem pogosto zamenjujejo za domoljubno pesem, gre v bistvu za pesem o Vietnamu. Naslovnico je fotografirala Annie Leibowitz in ker menda fotografije, na katerih je njegov obraz, niso bile kaj prida, sta se na koncu odločila in objavila sedaj že kultno fotografijo njegove zadnje plati pred ameriško zastavo, v oguljenih kavbojkah in z rdečo kapo v žepu.

Album so samo v ZDA prodali v več kot 15 milijonih izvodih, v obliki singlov pa je izšlo sedem pesmi, in sicer Dancing in the Dark, Cover Me, Born in the U.S.A., I'm on Fire, Glory Days, I'm Goin' Down in My Hometown. Springsteen je leta 1985 sodeloval pri pesmi za Afriko We Are the World, v okviru USA for Africa, pesem pa sta napisala Michael Jackson in Lionel Richie. V tem času je tudi spoznal igralko Julianne Phillips, s katero se je istega leta tudi poročil. Born in the U.S.A. je bila hkrati tudi prva v ZDA narejena CD-plošča, ki so jo izdelali v Indiani septembra 1984.

Po tej popularni eksploziji si je Bruce vzel nekoliko časa in izdal bolj razmišljujoč in umirjen album Tunnel of love (1987), na katerem se je osredotočil na mnoge obraze ljubezni, obenem pa je bil tudi slutnja njegove ločitve od Julianne Phillips. Turneja je bila s precej manj hiti, drugačno zvočno podobo, saj je dodal pihala, obenem pa je na njej začel razmerje s spremljevalno vokalistko Patti Scialfa. Poročila sta se leta 1991 in se preselila v Kalifornijo.

Čeprav so mu številni prijatelji in oboževalci očitali, da ga je "odnesel Hollywood", jim je konec marca 1992 na primeren način zaprl usta, saj je izdal albuma Human touch in Lucky town, ki sta bila še bolj poglobljena kot njegova pretekla dela, čeprav je na obeh albumih izpostavil predvsem na novo odkrito osebno srečo. Električni nastop na MTV Unplugged ni pomagal njegovi takratni popularnosti, saj so očitno oboževalci pričakovali nekaj drugega. A Bruce je ostal zvest samemu sebi in svojemu srcu.

Leta 1994 je prejel oskarja za pesem Streets of Philadelphia iz filma Philadelphia, v katerem Tom Hanks igra geja, ki umira za aidsom. Naslednje leto je izdal ploščo The Ghost of Tom Joad, ki jo je navdahnil Steinbeckov film Sadovi jeze. The Boss se je spet vrnil h glasbenemu minimalizmu, znanemu s plošče Nebraska.

Po turneji se je z družino spet preselil nazaj v New Jersey, leta 1998 pa izdal "box set" s štirimi zgoščenkami neizdanih posnetkov, poimenovan Tracks. Pozneje je priznal, da "devetdeseta niso bila njegova najboljša leta, saj ni veliko naredil". Springsteena so sprejeli v rockovsko alejo slavnih (Rock'N'Roll Hall of Fame) leta 1999, ko je v njegovo čast spregovoril Bono iz U2. No, Bruce mu je uslugo vrnil leta 2005, ko so bili sprejeti U2. Leta 1999 se je podal na Reunion turnejo s The E Street Bandom, ki je trajala več kot leto. Končali so jo z desetimi razprodanimi koncerti v newyorškem Madison Square Gardenu, zadnja dva koncerta pa posneli za DVD Live in New York City.

Po nekajletnem premoru se je leta 2002 vrnil z albumom The Rising, v katerem se je tematsko dotaknil katastrofe 9/11, plošča pa je bila kritiški in komercialni uspeh in hkrati prva po 18 letih spet s The E Street Bandom. Pripadajočo turnejo je končal s tremi koncerti na newyorškem stadionu Shea, kot posebni gost pa se mu je prišel poklonit tudi legendarni Bob Dylan. Omeniti velja tudi njegov nastop na podelitvi grammyjev leta 2003, ko je v družbi Elvisa Costella, Davea Grohla, člana The E Street Banda Stevena Van Zandta ter basista No Doubt Tonyja Kanala izvedel London Calling zasedbe The Clash, v spomin Joeju Strummerju.

Trinajsti studijski album Devils & Dust je izdal aprila 2005, ki ga je posnel brez svojega benda, saj gre zopet za intimno ploščo, večinoma akustični album, ki jo je pisal skoraj deset let. Naslovna pesem govori o občutjih in strahovih vojaka med iraško vojno. Aprila 2006 je izdal We Shall Overcome: The Seeger Sessions, projekt ameriške "roots glasbe", ki so ga navdihnile folk skladbe in aktivizem Peta Seegerja. Turneja se je izkazala za zelo uspešno v Evropi, Američani pa so bili nad njegovim folk izletom precej manj navdušeni. Ploščo Magic je izdal oktobra 2007, na kateri je izrazil svoje nezadovoljstvo nad moderno ameriško družbo. Istega leta je organist Danny Federici zbolel za melanomom in naslednje leto tudi umrl.

Leta 2008 je Springsteen podprl predsedniško kampanjo Baracka Obame in se v njegovo podporo pojavil na več shodih, ki jih je zabelil z akustičnimi solo nastopi. Po Obamovi izvolitvi 4. novembra istega leta je njegova pesem The Rising prva zadonela po predsednikovem zmagoslavnem govoru v parku Grant v Chicagu. Springsteen je tudi nastopil na Obamovi inavguraciji 18. januarja 2009, ko je bilo navzočih 400 tisoč ljudi. Januarja je prejel tudi zlati globus za pesem The Wrestler iz filma Rokoborec. In ko mu je glavni igralec Mickey Rourke napisal odkritosrčno pismo, se je Springsteen odločil, da bo pesem prispeval zastonj.

Konec januarja 2009 je izšla njegova plošča Working on a dream, na turneji pa je igral zgolj peščico novih pesmi, saj se je raje osredotočal na preverjene klasike. Prvo desetletje novega tisočletja je končal tako, da ga je glasbena revija Rolling Stone izbrala kot enega izmed osmih izvajalcev desetletja, njegove turneje pa so ga uvrstile na četrto mesto po zaslužku v pretekli dekadi.

Junija 2011 je Springsteen doživel šok, saj je za posledicami kapi umrl Clarence Clemons, njegov saksofonist iz The E Street Banda. "Clarence je živel čudovito življenje. V sebi je nosil ljubezen do ljudi, zaradi česar so ga imeli vsi radi, s tem pa si je ustvaril zelo široko družino. Ljubil je saksofon, naše oboževalce in dal vsak večer na odru od sebe prav vse. Njegova izguba je neizmerljiva, zato smo počaščeni in hvaležni, da smo ga poznali in da smo lahko poleg njega na odru stali skoraj 40 let. Bil je moj velik prijatelj, moj partner. Z njim ob strani smo lahko povedali zgodbo, ki je bila še globlja od glasbe same. Njegovo življenje, spomin nanj in njegova ljubezen bodo živeli naprej v zgodbi naše zasedbe," je o pokojnem kolegu na svoji spletni strani zapisal Bruce.

Sedemnajsti studijski album Wrecking Ball je izdal 6. marca letos. Po pisanju ameriških kritikov je to njegov najbolj jezen album do sedaj, saj se dotika socialnih in ekonomskih tem, obenem pa zveni zelo rockersko. "Zadnje čase je naša dežela postala ekstremno razdvojena, saj so mnogi pripravljeni postati lažni domoljubi, spet drugi pa menjajo svoja prepričanja. Zdi se, da se iskreno izražanje zatre v kali in postaja infantilno, politični diskurz pa propada. Sam pa nikakor ne želim pisati pesmi na ta način," je o pesmih z novega albuma povedal The Boss. Prva dva singla z njega sta živahna skladba We Take Care of Our Own in umirjena Rocky Ground.

Wrecking Ball je postal deseti album, ki je dosegel prvo mesto na lestvici albumov v ZDA, kar pomeni, da si deli tretje mesto z Elvisom Presleyjem. Na prvem mestu z največ albumi so The Beatlesi (19) in Jay-Z (12). Zanimiv je tudi podatek, da je album s prvega mesta vrgel ploščo 21 pevke Adele, ki je bila na vrhu celih 23 tednov.

Ameriško turnejo je začel 18. marca v Atlanti, skupaj dvajset koncertov, nato pa je s koncertom 13. maja v španski Sevilli začel svoj pohod po Evropi. Nam najbližje bo igral 11. junija na stadionu Nereo Rocco v Trstu in 12. julija na Dunaju.

Kot glasbeni ventil med sanjami in resničnostjo?

Springsteenovo glasbo so uporabili v številnih filmih, med drugim v Risky Business (1983, s Tomom Cruisom), Philadelphia (1993, s Tomom Hanksom; za pesem Streets of Philadelphia je prejel oskarja), Zadnji sprehod (1995, s Seanom Pennom), Varuh prehoda (1995, z Jackom Nicholsonom), Jerry Maguire (1996, s Tomom Cruisom), Poročni pevec (1998, z Adamom Sandlerjem), Rokoborec (2008, z Mickeyjem Rourkom) in tako naprej.

Njegova besedila dostikrat opisujejo kot zelo filmična, saj v svojih zgodbah pripoveduje o osebnih temah, razočaranjih, čustvih in življenju malega človeka. Vedno pa je znal vse lepo postaviti v kontekst vsakdanjega življenja, saj ga brez težav razume večina ljudi. Ljudem pa ga približa tudi poznavanje delavskega razreda, saj ga odlikuje odkritosrčna človeškost.

Sicer pa je svoje glasbeno udejstvovanje najbolje v eno poved strnil kar sam: "Večino svojega življenja kot glasbenik sem preživel v merjenju razdalje med ameriškimi sanjami in ameriško realnostjo." In tega prav zagotovo nihče ne počne bolje, bolj iskreno in bolj zagnano kot prav The Boss.