NAFTALIN: Metallica - največji bend vseh časov?

Začetki - kariero tenisača zmenjal za "zbijanje" po bobnih

Za mnoge največja metal skupina na svetu Metallica je nastala v glavi Larsa Ulricha (r. 1965), danskega priseljenca, ki je leta 1977 na srednji šoli v Los Angelesu srečal Jamesa Hetfielda (r. 1963). In čeprav je bil Ulrich velik navdušenec nad "novim valom britanskega heavy metala" (NWOBHM), kamor spadajo npr. Iron Maiden in Saxon, in nesojeni profesionalni igralec tenisa, sta se s Hetfieldom, ki je bil zaprisežen oboževalec Aerosmithov, hitro ujela. Ulrich takrat še ni bil kaj prida bobnar, a je uspel prepričati Hetfielda in njegovega prijatelja, baskitarista Rona McGovneya, da sta ga spejela v bend, ki so ga po predlogu Rona Quintana, metal aktivista in didžeja, poimenovali Metallica. Ime jim je bilo bolj všeč kot ostala dva predloga Red Vette in Blitzer, obenem pa je zvenelo bolje kot še eno predlagano ime Metal Mania.

Pridružil se jim je še kitarist Lloyd Grant in to je bila prva postava Metallice, s katero so se s pesmijo Hit The Lights pojavili na kompilaciji Metal Massacre. Ker je bil Grant le začasna rešitev, so kmalu na avdiciji izbrali še enega kitarista. To je bil Dave Mustaine. Hetfield sprva ni imel namena biti pevec, tudi zaradi svoje sramežljivosti, obenem pa še ni našel pravega glasu, zato so začasno najeli vokalista Sammyja Dijona, a le za nekaj tednov. Prvi koncert so nato s Hetfieldom na vokalu odigrali 14. marca 1982 v Anaheimu in ker niso imeli veliko lastnega materiala (Hit The Lights, Jump in The Fire), so igrali priredbe pesmi skupin NWOBHM.

Na prvem demo posnetku so prav tako odigrali nekaj priredb, na demu Power Metal pa so se znašle njihove pesmi Hit The Lights, Jump in The Fire, Mechanix in Motorbreath, kasneje pa se je na kasetah pojavil še demo No Life Til' Leather, na katerem so bile dodane še pesmi Seek & Destroy, Metal Militia in Phantom Lord. Skupina se je nato iz Los Angelesa preselila v San Francisco, saj niso hoteli biti del losangeleške scene, na kateri so se takrat vzpenjali bendi kot so bili npr. "glam metalci" Mötley Crüe.

Odpuščanja in menjave na poti do prvega albuma

Decembra 1982 je Rona McGovneya na baskitari zamenjal Cliff Burton, ki je takoj pokazal svoj talent, saj je prevzel mesto "vodilnega basa" v skupini in že marca 1983, na prvem živem koncertu izvedel svojo genialno instrumentalno pesem Anesthesia (Pulling Teeth). Skupina se je nato intenzivno začela dogovarjati za pogodbo z založbami in ko jih je slišal menedžer Anthraxov Jonny Zazula, jih je na svoje stroške povabil v New Jersey. Skupina je tam odigrala kar nekaj koncertov, kmalu pa se je pokazalo, da nekateri ne zmorejo tovrstnega življenja, zato so odpustili nekaj "roadiejev", ena izmed žrtev pa je bil tudi (sicer izvrstni) kitarist Dave Mustaine, ki so ga odslovili zaradi njegovih problemov z alkoholom. Mustaine jim je to precej zameril, predvsem dejstva, da se niso z njim pogovorili ali ga poslali na zdravljenje. No, sam jim je kmalu "vrnil" z lastno skupino Megadeth, čeprav se še dandanes zaveda, da je v očeh mnogih, le drugi najboljši. Za Metallico, seveda. Mustaina je kmalu zatem zamenjal Kirk Hammett, ki je prej igral pri zasedbi Exodus.

Pripravljeni na metalsko akcijo!

Leta 1983 so tako pri založbi Megaforce, ki jo je Zazula ustanovil na novo, izdali prvenec Kill'Em All, ki so ga posneli v New Yorku. Vnovič so posegli po kompromisu, saj so hoteli ploščo poimenovati Metal Up Your Ass, na naslovnici pa objaviti roko, ki moli iz stranišče školjke in v pesti stiska velikanski nož. A jih je distributer prepričal, da so si premislili. Je pa res, da se je prvotno mišljeni naslov in podoba kasneje pojavila na majicah.

Kar na petih pesmi na plošči je bil soavtor odpuščeni Mustaine, sicer pa naokoli krožijo anekdote, da je po ZDA nastalo tisoče skupin, že po prvem poslušanju plošče. Vpliv albuma je bil nedvomno gromozanski, Seek & Destroy, Whiplash in Motorbreath pa še danes ostajajo metal himne pri njihovih oboževalcih, obenem pa jih še vedno radi igrajo v živo.

Jahači strele in gospodarji lutk

Potem ko so se v začetku leta 1984 želeli odpraviti na promocijsko turnejo prvenca po Evropi, so se kmalu premislili, saj so se karte v predprodaji sumljivo slabo prodajale. Skupina se je zato odločila, da odide na Ulrichovo rodno Dansko, kjer so se posvetili snemanju drugega albuma Ride The Lightning, ki je izšel še istega leta, posneli pa so ga v Koebenhavnu.

Na njem je glavna tema smrt v različnih pojavnostih in oblikah, sicer pa so na plošči združili akustiko in teatralnost s težkimi rifi, najboljši primer pa je pesem Fade To Black, ki je dve tretjini povsem mirna in baladna, nato pa se sprevrže v eno najbolj udarnih njihovih pesmi do tedaj.

Na turneji, ki je sledila, so jim nato ukradi za 40.000 ameriških dolarjev opreme, prestopili so k založbi Elektra, menedžerstvo pa so prepustili izkušeni agenciji Q-Prime, ki je uspešno sodelovala tudi z AC/DC in Def Leppard.

Po uspešnem gostovanju na britanskem festivalu Monsters of Rock, na katerem so igrali skupaj z Bon Jovi, Ratt, Marillion in ZZ Top, so nato želeli posneti tretji album v Los Angelesu, a so se na koncu spet odločili, da ga posnamejo na Danskem. Master Of Puppets so snemali tri mesece in ga izdali marca 1986. Album imajo mnogi njihovi oboževalci za najboljši heavy metal album vseh časov, obenem pa je bil to zadnji album, na katerem je sodeloval Cliff Burton. Plošča je bila pravi izbruh genialnosti njenih članov, vsakega posebej, obenem pa so izginili sledovi njihovih vplivov, saj je album od začetka do konca "100% čista Metallica".

Tragična usoda genialnega basista

Med promocijo albuma Master Of Puppets po Evropi pa je skupino zadela tragična usoda, saj je avtobus v nesreči na Švedskem 27. septembra 1986 pod seboj pokopal basista Cliffa Burtona, ki je umrl na kraju nesreče. Basist je bil star le 24 let, skupina pa ga vse do danes ohranja v svojih srcih, saj se s tem, da jim ga je na tak krut način vzela usoda, ni lahko sprijazniti. S tem se je začela tudi drama skupine z basisti, o čemer bomo govorili tudi v nadaljevanju zgodbe o njihovi karieri. Preostali trije pa so si edini, da Cliffa v resnici nihče ne more nadomestiti, saj je bil poleg tega, da je bil največji "frajer" v skupini, tudi eden najbolj izvirnih basistov heavy metala in neverjetno dobrosrčna in edinstvena osebnost. Burtona je zamenjal basist zasedbe Flotsam And Jetsam Jason Newsted, skupina pa je prijatelju v spomin posvetila video izdajo Cliff'em All s koncertnimi posnetki in domačimi videi.

Pravica za vse in komercialni preboj

James Hetfield si je maja leta 1987 zlomil zapestje med rolkanjem, zato se je zaklel, da bo to svojo strast opustil. No, kljub temu je zasedba posnela EP izdajo s priredbami, med katerimi je tudi udarna Last Caress/Green Hell zasedbe Misfits. Konec avgusta istega leta pa so priredili udarni povratek na koncertne odre z nastopom na festivalu Monsters of Rock na gradu Donnington v Veliki Britaniji. Naslednje leto pa so pričeli snemati album ... And Justice For All, ki so ga najprej imeli namen narediti pod producentsko taktirko Mika Clinka (Guns N' Roses), a so si nato premislili in ga začeli snemati na novo. Na albumu so od pet do desetminutne pesmi, med katerimi zagotovo izstopa epska One, ki ga je pospremil videospot z odlomki iz protivojnega filma Johnny's Got His Gun, sicer pa imajo skladbe po dve do tri minutne instumentalne uvode, kar je bilo za nekatere preveč, kasneje pa je skupina priznala, da so malo pretiravali. Pesmi so nedvomno prave male simfonije, v pesmi To Live Is To Die Hetfield recitira tudi pesem pokojnega Burtona, sicer pa izstopata tudi udarni Eye of the Beholder in Harvester of Sorrow. Album se je prodajal trikrat bolje kot njihove prve tri plošče in ostaja veren dokument "progresivnih let" zasedbe, ki je bila tik prek zaresnim komercialnim prebojem, ki so ga nakazali že s pesmijo One, za katero so dobili tudi prvega grammyja. Svoje je dodala tudi izvirna naslovnica albuma z zvezano gospo Justicijo z mečem, ki tehta denar. Gromozansko kip le-te so kot prvi odrski pripomoček uporabili tudi na koncertih, nato pa se je teatralno podrl, ko so igrali naslovno pesem. In kot so dejali nekateri kritiki, je prav ta album "zadnja zares dobra plošča" skupine, ki je bila na pragu svetovne slave.

"Črni album" in svetovni preboj

Omenjeni svetovni preboj se je zgodil 1991 z naslednjim albumom, ki ga mnogi imenjujejo "črni album", čeprav pravzaprav nima naslova oz. je njegov naslov preprosto Metallica, saj je na naslovnici črnina, logo skupine in v desnem spodnjem kotu temnosiva kača. Zasedba je po kompleksnosti predhodnjega albuma iskala nov zvok, ki so ga zaupali producentu Bobu Rocku, ki je bil poznan po delu z Bon Jovi in Aerosmith. Epske dolžine pesmi je skrajšal na štiri do šest minut, obenem pa je njihov zvok postal precej bolj radijskim postajam prijazen. Ne glede na bolj komercialen zvok pa uspešnice kot so Enter Sandman, The Unforgiven, Nothing Else Matters, Wherever I May Roam in Sad but True ostajajo med njihovimi najbolj prepoznanimi in znanimi skladbami. Vse naštete so bili tudi hiti, preostale pesmi na plošči pa so zadovoljile tudi njihove najbolj zveste oboževalce. Album so mnoge ugledne revije uvrstile na lestvice najboljših plošč vseh časov, skupina pa je prav po zaslugi tega albuma postala globalni fenomen. Po drugi strani pa so jim t. i. pravoverni privrženci trash metala očitali, da je izdaja tako komercialne plošče, ki jih je finančno preskrbela za vse življenje in jim prinesla tudi grammyja, naznanila "smrt metala". Do danes so jo prodali krepko čez dvajset milijonov primerkov po vsem svetu. Leta 1993 so izdali še ambiciozen "box set" Live Shit: Binge and Purge, ki je vseboval tri CD plošče in tri videokasete (kasneje dva DVD-ja) z živimi posnetki in številnimi fotografijami, dokumenti in dnevniki članov skupine.

Load, ReLoad, "garažni dnevi" ter S&M

Po letih izčrpljujočih turnej si je skupina zopet zaželela nekaj novega v glasbenem smislu, pričakovanja pa so bila po neslutenem uspehu predhodnika seveda zelo visoka. Čeprav je bila prodaja albuma Load, ki je izšel leta 1996, na naslovnici pa je bila fotografija s krvjo pomešane sperme, sprva zelo dobra, so oboževalci dobili vse kaj drugega kot Metallico kot so jo poznali dotlej. Člani skupine so si postrigli tipične metalske "čupe", na fotografijah so se pojavljali z maskaro okoli oči, Ulrich pa je v enem od intervjujev nonšalantno izjavil, da so sedaj "pop skupina". No, večina njihovih (tudi na novo pridobljenih oboževalcev v imenu prejšnjega albuma), se z njimi ni strinjala. Več kot 80 minut glasbe in 14 pesmi jih nikakor ni prepričala in če sta najboljši pesmi na albumu Until it Sleeps in Hero of the Day, še nekako znosni, ostalim krepko primanjkuje izvirnosti in kvalitete, ki sta bili značilni za Metallico, so se strinjali mnogi. Pesmi so sicer kar precej vrteli po radijskih postajah, sledila pa je tudi uspešna tunreja.

Vtis po plošči so skušali popraviti z naslednikom Reload (1997), ki je nekoliko boljši, sicer pa so se člani skupine v imenu slave kar nekoliko ogradili od resničnosti, so menili mnogi, kritike in odzivi na njihove plošče pa jih niso ganile kaj dosti. H koreninam so se vrnili leta 1998, ko so na dvojni izdaji Garage Inc. posneli pesmi vzornikov in predelave starih pesmi herojev njihove mladosti ter tako nekoliko spustili svoje kreativne in medsebojne ventile. Posebej uspešna je postala njihova verzija pesmi Whiskey in the Jar zasedbe Thin Lizzy, med priredbe pa so uvrstili tudi pesem Loverman Nicka Cavea. In tako kot si mnoge velike zasedbe privoščijo izlet v simfonične vode, je to storila tudi Metallica, ki je leta 1999 posnela ambiciozni projekt s filharmoniki iz San Francisca, kar so obeležili na dvojni izdaji S&M. Mešanica klasične in metal glasbe se je marsikomu zdela bizarna in nemogoča, po drugi strani pa je je šlo za zanimiv izlet, saj so združili navidez nezdružljivo, ne da bi se kaj prida menili za tradicijo in pravila.

Borba z Napsterjem

Potem, ko se je pesem I Dissapear, ki je bila kasneje del "soundtracka" za film Misija: Nemogoče 2, še pred izdajo pojavila na spletu in to v nedokončani različici, je Metallica, še posebej Lars Ulrich začela vojno proti internetnemu piratstvu oz. avtorjem programa Napster, ki je uporabnikom ponujal, da si z njim na računalnike naložijo svojo najljubšo glasbo. Ulrich je trdil, da si ljudje pač ne morejo "enostavno prisvojiti oz. ukrasti njihove glasbe", kar v očeh številnih njihovih oboževalcev ni padlo na plodna tla, saj so mnogi začeli Metallico sovražiti, odhajali pa so tudi na ulice in uničevali njihove albume ter bučno protestirali. Ulrich si je v kratkem času in tožbi ter gonji proti Napsterju pri marsikomu zapravil dober ugled, porabil precej časa in denarja, čeprav sami skupini vse skupaj ni kaj prida škodovalo. Kot je povedal sam, si je prislužil titulo "najbolj osovraženega moža v rocku", vseeno pa je dosegel, da so Napster julija 2001 zaprli, piratstvo pa se, ne glede na zmago nad Napsterjem, nadaljuje.

Odhod Newsteda in porodni krči "svete jeze"

V začetku leta 2001 se je Jason Newsted zaradi "osebnih razlogov in fizične škode, ki si jo je povzročil ob igranju glasbe, ki jo ljubi" odločil za odhod iz skupine. Del resnice je bil tudi,  da so posamezni člani menili, da škoduje skupini, če se želi ukvarjati s svojim stranskim projektom Echobrain, po drugi strani pa so tudi drugi delali svoje zadeve, tako da razlogi ostajajo pač samo Jasonovi. Metallica se je leta 2001 zaprla v studio, kjer naj bi nastal njihov novi album, zraven pa so spustili tudi kamere. Posnetega je bilo čez tisoč ur materiala, dobri dve uri odisejade, ki je rodila album St. Anger, pa je dokumentirane v filmu Some Kind Of Monster. V njem lahko vidimo človeško plat skupine, trenja med posamezniki (predvsem med velikima egomanoma Ulrichom in Hetfieldom), obenem pa so najeli tudi terapevta, ki jih je spremljal in jih soočil s problemi in jim jih pomagal razreševati. Hetfield se je za več kot pol leta podal na zdravljenje od alkoholizma, v dokumentarcu pa je prikazan tudi lov za novim basistom, ki je nazadnje postal Robert Trujillo, ki je prej igral z Ozzyjem Osbournom in pri Suicidal Tendencies. V svoje vrste ga je Metallica sprejela februarja 2003, da imajo resne namene, pa so mu nakazali tudi milijon dolarjev. Kot nekakšno stimulacijo in dobrodošlico v skupino. Trujillo se je izkazal za dobro izbiro, saj je v skupini še danes.

Skupina pa je pred tem že posnela album St. Anger, njihov osmi studijski album, na katerem so se vrnili h stari kompleksnosti, a so iz svojega repertoarja izpustili za njih zelo značilne kitarske solaže, kar je zopet naletelo na neodobravanje številnih njihovih privržencev. Album je sicer debitiral na prvem mestu lestvice Billboard, a je bil sprejel z mešanimi kritikami. Skupina je kljub zdravstevnim težavam Ulricha uspešno izvedla turneji Summer Sanitarium Tour 2003 in Madly in Anger with the World, leta 2005 pa so si člani vzeli nekaj časa zase. Naslovna pesem je bila nagrajena z grammyjem, videospot pa je skupina posnela v zaporu San Quentin, kjer so igrali pred pred trumo (pravih) navdušenih zapornikov.

Na smrt magnetni?

Potem ko se je Metallica po petnajstih letih odpovedala producentu Bobu Rocku, se je leta odločila za sodelovanje z Rickom Rubinom, ki je že delal s Slayer, Slipknot in Danzig. Potem ko so leta 2006 izdali DVD z vsemi videospoti, so nato z Rubinom ustvarili album Death Magnetic, ki so ga izdali septembra 2008. Za singel The Day That Never Comes so posneli kontroverzni videospot z vojno tematiko, v katerem je ena glavnih "zvezd" tud avtomobil yugo. Z albumom so se vrnili h koreninam sredi osemdesetih, ko so pričenjali na sceni thrash metala, zato ga mnogi postavljajo ob bok albumoma Master of Puppets in ...And Justice for All. Metallica je trenutno še vedno na turneji World Magnetic Tour, v okviru katere bodo kmalu nastopili tudi pri naših sosedih.

Skupino so aprila 2009 sprejeli v Rock and Roll Hall of Fame, na odru pa je poleg Trujilla nastopil tudi nekdanji basist Jason Newsted, s imenu pokojnega Burtona pa je čast sprejel njegov oče. Povabili so tudi Mustaina, a se je izgovoril, da je sredi turneje z Megadeth po Evropi.

Neustavljivi stroj z imenom Metallica?

Metallica je že od svojih začetkov naprej povsem svoja institucija v svetu thrash metala, obenem pa so izvedli tudi neverjeten preboj v "mainstream" in svojo (še vedno trdo in brezkompromisno) glasbo približali širokim množicam. Metallica je tako že dobri dve desetletji tudi neprekosljiva stadionska atrakcija, kako zvenijo pa se bo moč prepričati tudi 16. maja, ko bodo napadli zagrebški Hipodrom. Metallica ostaja prva, edina in samosvoja, obenem pa je fenomen, ki je svet metala trajno zaznamoval, njihova zgodba pa še zdaleč ni končana, saj njihov glasbeni stroj z vso hitrostjo drvi naprej in melje vse pod seboj ...

"Mislim, da se nas ne bodo zapomnili le po eni pesmi. Upam, da si nas zapomnijo, Metallico kot celoto. Sami smo večkrat rekli "ne" kot "ja", ostali smo pri svojih prepričanjih, kar je odprlo mnogo vrat tudi drugim," Lars Ulrich, 1991.