Lojzeta ni več, glasba pa bo ostala za vedno

Čeprav za uradno letnico ustanovitve ansambla velja leto 1964, pa so bili temelji za ustanovitev postavljeni že precej prej. Lojze, ki ga je za igranje harmonike navdušil stric Ludvik, je leta 1957 nastopil na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! in takoj očaral tako strokovno javnost kot radijsko občinstvo. Mladenič iz Jordankala pri Mirni peči na Dolenjskem sicer še zdaleč ni bil edini v družini, ki ga je zanima glasba – z bratom Tonetom, ki je igral trobento, klarinetistom Matijo in Stanetom, ki je igral na bas, so leta 1959 ustanovili Ansambel bratov Slak. V takšni zasedbi so bratje igrali dobra tri leta, dokler se niso razkropili zaradi vojaščine, Lojze pa se je zaradi dela preselil v Ljubljano.

A želja po ansamblu je v Lojzetu ostala, zato sta s prijateljem Nikom Zlobkom, ki je s klarinetom in s kitaro vskočil med brate Slak, ko je prvi izmed njih oblekel vojaško suknjo, začela iskati tretjega člana. Za sodelovanje sta pridobila Cirila Babnika s prastarim slovenskim godalom – berdo in začela se je pot instrumentalnega Tria Lojzeta Slaka. Ko je po slabih dveh letih Babnik odšel, ga je v triu nadomestil Franc Sever.

Lojze, Niko in Franc so resno zastavili že na začetku: uspešno so nastopali na raznih srečanjih ansamblov in tako na tekmovanju na Gorenjskem sejmu v Kranju premočno zmagali. Osvojili so tudi prvo nagrado na reviji ansamblov na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in pot v snemalne studie je bila vsak dan krajša.

Čeprav je Ansambel bratov Slak posnel prve skladbe za radijski arhiv že v začetku 60. let in je imel Trio Lojzeta Slaka na začetku leta 1964 pod streho že tudi prvo malo ploščo (Slakova skladba Domači vasici je čez noč postala njegova prva večja uspešnica), pa pomeni pravi začetek ansambla, kakršnega so vzljubili prijatelji domače glasbe, srečanje Slakovega instrumentalnega tria z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna. Pevci iz Selške doline – tenorista Andrej Bergant in Jože Šifrar, baritonist Janez Habjan in basista Janez Kalan in Janez Dolenc – so prav tako kot Slakov trio slavili na eni od oddaj Pokaži, kaj znaš!. Kmalu po srečanju pred mikrofoni oddaje ljubljanskega radia so se Lojze in pevci dogovorili za sodelovanje in rojena je bila skupina, ki je tako kot pred njo Ansambel bratov Avsenik zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe.

Do prvega javnega nastopa ansambla je prišlo naslednje leto, in sicer na januarskem šoferskem slavju v nekdanjem kinu Sloga. V novi postavi je začel ansambel snemati svoje skladbe za radijski arhiv in hitro osvojil vse programe z domačimi napevi. Pri tedaj najpomembnejšem založniku gramofonskih plošč – zagrebškem Jugotonu – je skupina posnela prvo veliko ploščo z Lojzetovimi napevi in naslovno melodijo Kadar pa mim' hišce grem, za katero so konec leta ob 50.000 prodanih izvodih prejeli prvo srebrno veliko ploščo. Slakovi godci so tistega leta z režiserjem Francetom Kosmačem sodelovali pri snemanju celovečernega filma Lucija, na prvi koncertni turneji so prečesali Slovenijo, v organizaciji Slovenske izseljenske matice pa so se podali na prve nastope med rojake po Evropi.

Igrali tudi Titu
Leta 1967 je Ansambel Lojzeta Slaka posnel prvo televizijsko oddajo, ob tem pa so izdali kar tri plošče: Na ohceti, Deželica sonca in grozdja in Sinko, ne sprašuj. Ob nastopanju na koncertih, veselicah in družabnih prireditvah so naslednjo leto ob 25-letnici AVNOJA v Jajcu nastopili za predsednika Josipa Broza - Tita, s čimer so si odprli vrata tudi v druge konce Jugoslavije. Izdali so dve veliki plošči: Pod to goro Zeleno in Po dekle, za ploščo Kadar pa mim' hišce grem pa so prejeli zlato priznanje (100.000 prodanih izvodov). Leta 1969 je prodaja vseh njihovih plošč dosegla magično številko en milijon, zaradi česar jim je zagrebška založba Jugoton podarila zlato čapljo. Dobili so še eno nagrado, Helidonovo zlato lastovko. Sledile so tri nove plošče: Triglav, Titanik in Visoko nad oblaki. Naslov ima simboličen pomen, saj so se takrat prvič odpravili na turnejo v Severno Ameriko. Verjetno ni potrebno povedati, da so s svojo glasbo povsem očarali slovenske izseljence, zato so se k njim vračali na vsakih pet let. Ansambel je pozneje nastopil tudi v Nashvillu, v meki country glasbe, en teden so bili v Disneylandu na Floridi, en teden pa igrali na ladji, plavajočem hotelu Caribbean. Večkrat so bili tudi v Avstraliji, poleg nemškogovorečih držav pa so nastopili tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in Švedskem.

Button box – 'frajtonarica' po ameriško
Slak je bil tisti, ki je s svojo diatonično harmoniko v tistem času sprožil pravo ''revolucijo''. V Sloveniji je t. i. ''frajtonarica'' po številu že prehitevala klavirsko harmoniko, nad njo pa so se navdušili tudi v ZDA in Kanadi, kjer zanjo uporabljajo tudi izraz button box.

Leta 1972 so izdali album Pod Gorjanci je otoček. Naslednje leto so bili nagrajeni z drugo zlato ploščo, novoustanovljena Založba kaset in plošč RTV Ljubljana pa je izdala dve kaseti z naslovom Iz Slakove skrinje.

Leto 1974 velja za zelo žalostno v zgodovini Slakovega ansambla. V prometni nesreči se je namreč smrtno ponesrečil tenorist Jože Šifrer. Pokojnemu prijatelju so posvetili veliko ploščo Glas njegov v spomin, njegovo mesto v ansamblu pa je prevzel Jeseničan Franci Rebernik, pred tem obetaven pevec popevk.

Večkrat razprodali Tivoli
Po večmesečnem zatišju so ob 10. obletnici delovanja in z novim pevcem v ljubljanski dvorani Tivoli pripravili dva razprodana koncerta, ob jubileju pa so izdali še dvojni album Deset velikih let.

V naslednjih letih so še naprej pridno nastopali doma in v tujini, izdajali nove plošče (Mavrica, Popotnik, Postojnska jama) in bili aktivni tudi na dobrodelnem področju. Ob številnih odličjih, ki so jih prejemali vsako leto, so od Društva paraplegikov Slovenije dobili še zlato odličje za večkratno pomoč njihovi organizaciji.

Leta 1979 je Ansambel Lojzeta Slaka praznoval že 15-letnico obstoja. Podobno kot pred petimi leti so v ljubljanskem Tivoliju pripravili dva koncerta, ki sta bila prav tako razprodana. Ob jubileju je izšel tudi album Na vseh straneh sveta, prejeli pa so tudi Helidonovo zlato ploščo in drugo zlato kaseto založbe ZKP.

V naslednjih letih je ansambel veliko nastopal na nemškogovorečem področju. Za gramofonsko družbo WM iz Innsbrucka so posneli tri velike plošče, nastopili pa so tudi v priljubljeni oddaji Musikantenstadl, ki jo je vodil Karl Moick.

Po albumu Od sanjave Mure do zlatega morja in Desetkrat zlati so že praznovali 20. obletnico in izšel je jubilejni album Pod lipo ob 20-letnici. Spet je bila dvakrat razprodana dvorana Tivoli, priznanja in nagrade so dobivali od vsepovsod, med njimi sta bili tudi dve zlati plošči. Slakovi godci so tako pri založbi Helidon 'pridelali' že 12 zlatih plošč in z dvema Jugotonovima se jih je nabralo že štirinajst. V prazničnem vzdušju so posneli oddajo 20 let Ansambla Slak.

Prvi v Sloveniji z milijon prodanimi ploščami
Po ploščah Iz bogate glasbene skrinje Lojzeta Slaka in Mama, prihajam domov je aprila leta 1986 založba Helidon pripravila v dvorani Tabor v Mariboru slavje, na katerem so ansamblu poleg 13. zlate plošče kot prvi skupini na Slovenskem za milijon prodanih plošč podelili platinasto ploščo. Konec novembra je Lojze Slak odpotoval kot častni gost na praznovanje ob 25-letnici radijskega programa Tony's Polka Village v Cleveland, ki od ustanovitve naprej vrti izključno slovensko narodno zabavno glasbo, tako v izvirniku kot v ameriški predelavi.

Sledil je enoletni premor, nato pa so Slak in njegovi fantje spet razveselili občinstvo z novo ploščo To smo mi, prijatelji na promocijski turneji po Sloveniji. Maja je Ansambel Lojzeta Slaka sodeloval na 1. Alpskem Večeru na Bledu, kjer so navdušili s svojim programom.

Leta 1988 se je zaradi preobremenjenosti z delom v odvetniški pisarni rednemu nastopanju v ansamblu odpovedal prvi iz prvotne instrumentalne zasedbe – berdist Franc Sever, ki ga je nadomestil Kamničan Tone Štritof. Čez tri leta so v ansamblu spet zamenjali člana. Poslovil se je Niko Zlobko – kitarist, klarinetist in kot aranžer, tvorec ''Slakovega zvoka'' od začetka pa vse do srebrnega jubileja, ko je izšla jubilejna plošča in kaseta Raj pod Triglavom ter videokaseta 25 let Ansambla Lojzeta Slaka. Namesto Zlobka se je ansamblu pridružil Milan Ferlež, v pevskem kvintetu Fantje s Praprotna pa je z nastopanjem iz zdravstvenih razlogov prenehal Janez Habjan, tretji glas skupine.

'Srečno, mlada Slovenija'
V času okrog ustanovitve samostojne Slovenije je Lojze maja posnel prvo solistično kaseto z 12 priredbami znanih skladb, ki jo je naslovil Stari spomini, prvi skupni projekt nove zasedbe pa je nastal skoraj istočasno in dobil naslov Zvezda, ki se utrne. V nemirnem letu so Slakovi fantje predstavili enega svojih največjih hitov, skladbo Srečno, mlada Slovenija, ki je naslednjo leto izšla tudi na istoimenski plošči. Takrat je prišel tudi čas za uresničitev dolgoletne Slakove zamisli o prireditvi, ki bi bila obarvana s šegami in navadami iz Dolenjske, in rodil se je tradicionalni koncert Boš Videl, kaj dela Dolenc.

Po plošči Slovenija naj bo jutri lepša je iz zdravstvenih razlogov prenehal z nastopanjem baritonist Janez Kalan (prej drugi basist), pevec Fantov s Praprotna.

Leta 1994 je skupina praznovala 30. obletnico. Gallusova dvorana v ljubljanskem Cankarjevem je bila razprodana kar dvakrat. Svoje dolgoletno delovanje je ansambel obeležil z dvojno CD-ploščo in videokaseto: 30 diamantnih. Lojze je tega leta prejel naziv kralj polke, za svoje viže je prejel priznanje diamantni slavček, ansambel pa je do takrat dosegel tudi tri milijone prodanih nosilcev zvoka! Naslednje leto so izdali ploščo in kaseto Čebelar, čigar naslovna skladba je ena največjih uspešnic skupine. Slakovi fantje so za Čebelarja prejeli tri zlate peteline.

Naslednja CD-plošča in kaseta se imenujeta Venčki Slakovih uspešnic in Najlepša beseda je mama. Leta 1998 je Lojze Slak postal častni Slovenec leta.

V dolini tihi postala srebrna viža stoletja
Leta 2000 je bila v Celju prireditev Najlepša viža stoletja, kjer so skladbo V dolini tihi je vasica mala razglasili za srebrno vižo stoletja. Lojze Slak je prejel priznanje za življenjsko delo, ki mu ga je podelila država Ohio (ZDA) in priznanje za najbolj popularno vižo te države, ki si ga je zaslužila njegova skladba Ej prijatelj. Tega leta se je vrnil v ansambel dolgoletni kitarist in aranžer Niko Zlobko, z nastopi pa je prenehal Milan Ferlež.

Ansambel Lojzeta Slaka je leto 2002 zastavil z novo ploščo in kaseto Spomini stare Ljubljane. Ob 70-letnici Lojzeta Slaka so v Novem mestu organizirali poseben koncert. Na stadionu Portal se je takrat zbralo prek pet tisoč ljudi, občina Novo mesto pa je ob tej priložnosti izročila Slaku posebno priznanje za prispevek k razvoju slovenske narodne glasbe. Nagrad pa še ni bilo konec: prihodnje leto je Lojze Slak na domžalski dobrodelni prireditvi Slovenski slavček dobil naziv godec vseh godcev. Torej prvi slovenski godec.

Leta 2004 je izšla knjiga En godec nam gode, velika pesmarica Ansambla Lojzeta Slaka, izšla pa sta tudi CD in kaseta z naslovom Jubilejna. Ob praznovanju 40-letnice njegovega delovanja je v Hali Tivoli v Ljubljani potekal veliki koncert s številnimi gosti (Trebanjska Godba, Godalni orkester, Čuki, Igor in Zlati zvoki, Slapovi, Nuša Derenda in Grega Avsenik).

Sodelovali z Big Foot Mamo
Ansambel sicer še zdaleč ni krmaril samo med narodnozabavnimi vižami. Leta 2007 so se Lojze Slak s harmoniko in drugi njegovi fantje pojavili na podelitvi Viktorjev, kjer so se pri pesmi Pomlad na odru pridružili članom zasedbe Big Foot Mama. Šlo je za pripravljen duet, ki pa je bil vse do samega nastopa zelo dobro varovana skrivnost. Že pred tem je Lojze predelal v polko njihovo rockovsko skladbo Nekaj sladkega.

Ansambel Lojzeta Slaka je bil aktiven vse do zadnjega. Čeprav je smrt ustanovitelja, vodje in glavnega pisca besedil prekinila njegovo pot, pa bo neprecenljiva glasbena dediščina ansambla še naprej razveseljevala ljubitelje slovenske narodnozabavne glasbe in navdihovala mlade navdušene godce, ki jih v Sloveniji ne manjka.