Damir Imamović Sevdah Takht

Kralj sevdaha

Čeprav ima koren v arabski besedi sawda, ki označuje črni žolč ali melanholijo, je sevdah, po turško sevda, predvsem – ljubezen. In Ljubljana do sevdaha goji pristno ljubezen. Slednja bo samo še večja po težko pričakovanem nastopu zasedbe Damir Imamović Sevdah Takht, ki bo sledila izdaji plošče Dvojka v založbi tukajšnje mednarodno delujoče založbe Glitterbeat.

Po samostojnem nastopu in tedaj še tričlanskem Takhtu na mednarodnem festivalu Druga godba se bo Damir Imamović tokrat v okviru ciklusa Sogodbe pri nas premierno predstavil z okrepljeno zasedbo: poleg tolkalista Nenada Kovačića, katerega zahodnoafriški vplivi so pravo darilo sevdahu, in Ivana Mihajlovića, istočasno razigranega in smrtno resnega basista, bo v njej tudi odlična sarajevska violinistka Ivana Đurić. Kajpak pa Damir ne bi bil Damir, če ne bi raziskoval tudi sam pri sebi, zato svojega vse bolj žlahtnega glasu, ki se mu že prej ni bilo treba sramovati dediščine slovitega deda Zaima, ne spremlja več s kitaro, pač  pa s tamburjem, nekakšnim prav po njegovih navodilih narejenim unikatnim križancem med sodobno kitaro in tradicionalnim inštrumentom sazom.

Čuvaji umišljenih tradicij, ki bi sevdah kot žanr najraje zreducirali na zaprt sklop konvencij sloga, ritma in repertoarja ter na ta način skozi sevdah ustvarjali odraz nacionalnega karakterja, so ob Sevdah Takhtu in albumu Dvojka kajpak dvigali namrščene obrvi, saj Imamovićeva umetnost ni nič drugega kot tihi upor znotraj sevdaha, je globoko premišljeno delo, ki se izogiba zapeljivemu nacionalizmu. To glasbo Imamović iz svojega rojstnega Sarajeva, ki ga boste skozi uvodno pesem albuma Dvojka spoznali v povsem drugačni luči kot skozi številne kičaste hvalnice, prenaša v glasbeni svet, ki je poln hvale tako na njegov račun kot na račun Sevdah Takhta in albuma Dvojka.